SPOROČILO SVETEGA OČETA ZA POST 2022

I. del7. NEDELJA MED LETOM, 20. FEBRUARJA 2022

Dragi bratje in sestre,

post je ugoden čas za osebno in skupnostno spreobrnjenje, ki nas vodi do velike noči umr­lega in vstalega Jezusa Kristusa. Za postno pot 2022 bo dobro, če bomo premišljevali ob spod­budi sv. Pavla Galačanom: »Ne naveličajmo se delati dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo (kai- rós), delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a).

  1.    Setev in žetev

V tem odlomku apostol opozori na Jezusu tako ljubo podobo o setvi in žetvi (prim. Mt 13). Sv. Pavel nam govori o chairósu; ugodnem času za sejanje dobrega zaradi žetve. Kaj je za nas ta ugodni čas? Vsekakor je to post, vendar je to tudi vse zemeljsko bivanje, katerega podoba je na nek način post.[1] V našem življenju prevečkrat prevladujejo pohlep in oholost, želja po ime­tju, kopičenju in trošenju, kakor kaže neumnež v evangeljski priliki, ki je mislil, da je njegovo življenje varno in srečno zaradi velike žetve, ki jo je spravil v svoje žitnice (prim. Lk 12,16-21). Post nas vabi k spreobrnjenju, k spremembi mi­selnosti, da bi življenje svoje resnice in lepote ne imelo toliko v imetju kot v dajanju, ne toliko v kopičenju kot v sejanju dobrega in v medsebojni podelitvi. Prvi poljedelec je Bog sam, ki velikodušno »še naprej seje med človeštvom semena dobre­ga« (okrožnica Vsi smo bratje, 54). V postu smo poklicani, da odgovorimo na Božji dar, tako da sprejmemo njegovo Besedo, ki je »živa in dejav­na« (Heb 4,12). Vztrajno poslušanje Božje be­sede dozori pripravljeno poslušnost njegovemu delovanju (prim. Jak 1,21), ki daje rodovitnost našemu življenju. Če nas že to razveseli, koliko večji je šele klic, naj bomo »Božji sodelavci« (1 Kor 3,9), ko dobro izrabimo sedanji čas (prim. Ef 5,16) in tudi mi sejemo z dobrimi deli. Klica k sejanju dobrega ne smemo gledati kot breme, ampak kot milost, s katero nas Stvarnik hoče de­javno združiti s svojo rodovitno velikodušnostjo.

In žetev? Mar ni vsa setev zaradi letine? Vseka­kor. Tesno povezavo med setvijo in žetvijo potr­juje že sam sv. Pavel, ki pravi: »Kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6). Za kakšno letino pa gre? Prvi sad posejanega dobrega imamo sami v sebi in v naših vsakdanjih odnosih, tudi v najmanjših dejanjih dobrote. V Bogu ni izgubljeno nobeno, še tako majhno dejanje ljubezni in noben »veliko­dušen trud« (prim. apostolska spodbuda Veselje evangelija, 279). Kot se drevo pozna po sadovih (prim. Mt 7,16.20), tako je življenje, ki je polno dobrih del, svetlo (prim. Mt 5,14-16) in prinaša Kristusov vonj v svet (prim. 2 Kor 2,15). Služenje Bogu, ki je osvobojeno greha, zori sadove posve­čenja za zveličanje vseh (prim. Rim 6,22). V resnici nam je dano videti samo majhen del sadu tega, kar sejemo, saj po evangeljskem pregovoru »eden seje, drugi žanje« (Jn 4,37). Ravno s sejanjem v dobro drugih sodelujemo pri Božji velikodušnosti: »Zelo plemenito je, če nam uspe sprožiti procese, katerih sadove bodo pobirali drugi, v upanju na skrito moč dobrega, ki se seje« (okrožnica Vsi smo bratje, 196). Seja­nje dobrega za druge nas osvobaja ozke logike osebne koristi ter daje našim dejanjem navdah­njenost zastonjskosti ter nas vključuje v čudovi­to obzorje dobrohotnih Božjih načrtov. Božja beseda še bolj razširi in dvigne naš po­gled: oznanja nam, da je najbolj resnična žetev eshatološka žetev, žetev poslednjega dne, dne brez sončnega zahoda. Dopolnjeni sad našega življenja in naših dejanj je »sad za večno ži­vljenje« (Jn 4,36), ki bo naš »zaklad v nebesih« (Lk 12,33; 18,22). Sam Jezus uporablja podo­bo semena, ki umre v zemlji in obrodi sad, da izrazi skrivnost svoje smrti in vstajenja (prim. Jn 12,24); sv. Pavel pa jo ponovi, da spregovori o vstajenju našega telesa: »Seje se v propadlji- vosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v sla­bosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo« (1 Kor 15,42-44). To upanje je velika luč, ki jo vstali Kristus prinaša na svet: »Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kri­stusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1 Kor 15,19-20), da bi bili tisti, ki so z njim globoko združeni v ljubezni »v podobnosti njegove smrti« (Rim 6,5), z njim združeni tudi v njegovem vstajenju za večno ži­vljenje (prim. Jn 5,29): »Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13,43).


[1] Prim. Sv. Avguštin, Serm. 243, 9,8; 270, 3; En. in Ps. 110, 1.

______________________________________________________________

II. del8. NEDELJA MED LETOM, 27. FEBRUARJA 2022

2. »Ne naveličajmo se, ko delamo dobro«

Kristusovo vstajenje oživlja zemeljske upe z »ve­likim upanjem« na večno življenje in vnaša seme odrešenja že v sedanji čas (prim. Benedikt XVI., okrožnica Rešeni v upanju, 3; 7). Ob bridkem raz­očaranju zaradi tolikih porušenih sanj, ob zaskr­bljenosti zaradi izzivov, ki grozijo, ob malodušju zaradi revščine naših sredstev smo v skušnjavi, da bi se zaprli v svoj individualistični egoizem in se zatekli v brezbrižnost do trpljenja drugih. De­jansko so tudi najboljši viri omejeni: »Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in pa­dajo« (Iz 40,30). Toda Bog »omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. […] tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,29.31). Postni čas nas kliče, naj svojo vero in upanje položimo v Go­spoda (prim. 1 Pt 1,21), saj lahko samo s pogle­dom, uprtim v vstalega Jezusa Kristusa (prim. Heb 12,2), moremo sprejeti apostolovo spodbudo: »Ne naveličajmo se, ko delamo dobro« (Gal 6,9).Ne naveličajmo se moliti. Jezus je učil, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Moliti moramo, ker potrebujemo Boga. Nevar­na utvara je, da zadoščamo sami sebi. Če smo v pandemiji neposredno spoznali svojo osebno in družbeno krhkost, naj nam ta post omogoči, da bomo doživeli tolažbo vere v Boga, brez katere ne moremo imeti trdnosti (prim. Iz 7,9). Nihče se ne reši sam, ker smo vsi v istem čolnu sredi vi­harjev zgodovine;[1] predvsem pa se nihče ne reši brez Boga, saj samo velikonočna skrivnost Je­zusa Kristusa daje zmago nad temnimi vodami smrti. Vera nas ne oprosti življenjskih stisk, nam pa omogoči, da gremo čez njih združeni z Bo­gom v Kristusu v velikem upanju, ki ne razočara in katerega poroštvo je ljubezen, ki jo

je Bog izlil v naša srca po Svetem Duhu (prim. Rim 5,1-5).

Ne naveličajmo se ruvati zla iz svojega življenja. Telesni post, h kateremu nas kliče post, naj okrepi našega duha za boj proti grehu. Ne naveličajmo se prositi za odpuščanje v zakramentu pokore in sprave, saj vemo, da se Bog nikoli ne naveliča od- puščati.3 Ne naveličajmo se boriti proti poželenju, proti tisti slabosti, ki sili k sebičnosti in k vsakemu zlu in je v stoletjih našla različne poti, po katerih je človeka pahnila v greh (prim. Vsi smo bratje, 166). Ena od teh poti je nevarnost zasvojenosti od digitalnih medijev, ki osiromaši človeške odnose. Post je ugoden čas, da se upremo tem pastem in namesto tega gojimo celovitejšo človeško komu­nikacijo (prim. prav tam, 43), ki jo sestavljajo »re­snična srečanja« (prav tam, 50), iz oči v oči.

Ne naveličajmo se delati dobro v dejavni lju­bezni do bližnjega. V tem postu delimo milošči­no z veseljem (prim. 2 Kor 9,7). Bog, »ki sejal­cu priskrbi seme in kruh za živež« (2 Kor 9,10), poskrbi za vsakega izmed nas, ne le da bi imeli hrano, ampak tudi da bi mogli biti velikodušni v dobrih delih do drugih. Če je res, da je vse naše življenje čas za sejanje dobrega, na poseben na­čin izkoristimo ta postni čas, da bomo poskrbeli za tiste, ki so nam blizu, da se približamo tistim bratom in sestram, ki so ranjeni na poti življenja (prim. Lk 25-37). Post je ugoden čas za iskanje in ne za izogibanje tistim, ki potrebujejo pomoč; da pokličemo in ne da se ne menimo za tiste, ki si želijo lepo besedo in da jih nekdo posluša; da obiskujemo in ne da zapuščamo tiste, ki trpijo v osamljenosti. Uresničujmo poziv k delanju do­brega vsem, vzemimo si čas za ljubezen do naj­manjših in nezaščitenih, do zapuščenih in pre­zrtih, do diskriminiranih in odrinjenih (prim. okrožnica Vsi smo bratje, 193).

3. »Če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi«

Post nas spominja, da »blaginje, pa tudi lju­bezni, pravičnosti in vzajemnosti, ne dosežemo enkrat za vselej; zanje se moramo boriti iz dne­va v dan« (prav tam, 11). Prosimo torej Boga za potrpežljivo stanovitnost poljedelca (prim. Jak 5,7), da se ne bomo utrudili pri delanju dobrega, korak za korakom. Kdor pade, naj stegne roko k Očetu, ki nas vedno dvigne. Kdor je izgubljen, prevaran od zapeljevanja hudobca, naj ne odlaša z vrnitvijo k Njemu, »ki je velik v odpuščanju« (Iz 55,7). V tem času spreobrnjenja, v katerem najdemo oporo v Božji milosti in v občestvu Cerkve, se ne naveličajmo sejati dobro. Post pri­pravlja tla, molitev namaka, ljubezen daje ro­dovitnost. V veri imamo zagotovilo, da »če se ne utrdimo, bomo ob svojem času želi«, in da bomo z darom vztrajnosti dosegli obljubljene darove (prim. Heb 10,36) za odrešenje sebe in drugih (prim. 1 Tim 4,16). Ko živimo bratsko ljubezen do vseh, smo združeni s Kristusom, ki je dal svoje življenje za nas (prim. 2 Kor 5,14­15), in vnaprej okušamo veselje nebeškega kra­ljestva, ko bo Bog »vse v vsem« (1 Kor 15,28). Naj nam Devica Marija, iz katere naročja je vzbrstel Odrešenik in ki je »vse shranila in pre­mišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19), pridobi dar potrpežljivosti in naj nam bo blizu s svojo ma­terinsko prisotnostjo, da bo ta čas spreobrnjenja obrodil sadove večnega odrešenja.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 11. novembra 2021, god sv. Martina, škofa,
Papež Frančišek


[1] Prim. Izredna molitev v času epidemije (27. marca 2020).


About

View all posts by