Svetloba v ponižanju
Dostojanstvo je vrednota, ki se ji človek ne želi odreči. Človek je zmožen prenašati neudobje, izgube in tudi trpljenje; ko pa nekdo prizadene njegovo dostojanstvo ali dostojanstvo njegovih bližnjih, se na to zagotovo odzove. V zgodovini je znanih mnogo dejanj, ki so jih bili ljudje zmožni izvršiti prav v trenutkih, ko je šlo za njihovo dostojanstvo. Teh ljudi ni omajalo nič – ne odvzeti domovi, ne izgubljeno premoženje, ne nasilje – ko pa je bilo postavljeno v posmeh tisto, kar jim je bilo najbolj dragoceno, najgloblje in najbolj sveto, so se odzvali. Takrat so s svojim odzivom tvegali vse in se niso pustili ponižati.
To se dogaja tudi danes. Dostojanstvo ostaja močna in obenem občutljiva točka, ki razločuje, kako se bo človek odzval. Prav zaradi ohranjanja dostojanstva, dobrega imena, priznanja pred ljudmi je današnji človek zmožen mnogih dejanj – laži, pretkanosti, nasilja, skrivanja pred očmi javnosti ali v nesrečo pahniti druge – le zato, da ne bi bil ponižan, da bi ohranil svojo čast. Zdi se, da v ponižanju izgubim vse kar imam.
Ko se je za Jezusa začelo trpljenje, je bil deležen predvsem ponižanja. Čeprav ob misli na njegovo trpljenje najprej pomislimo na hudo telesno mučenje, je velik del njegovega trpljenja potekal na čustveni in duhovni ravni. Trpljenje, na katerega se je pripravljal v mladosti, z javnim delovanjem, predvsem pa z dnevi v puščavi, ga je, ko se je začelo, zajelo z veliko silo. Ena od teh močnih sil, ki ga je v sebi lomila z enako močjo, kot udarci, je bilo prav ponižanje. Samo ugibamo lahko, kaj vse so mu rekli vojaki, ko so ga brcali in suvali; v čem vse so žalili njegovo Mater in Boga ljudje, ki so pljuvali nanj, in kako težko je zdržal posmeh Heroda, ki se je norčeval celo iz njegove Božje narave. Toda Jezus, ki je vedel, da bi z enim samim dotikom lahko naredil čudež, ob katerem bi vsi onemeli, in z enim modrim odgovorom v trenutku razkril svoje božanstvo, je molčal. V trenutkih svojega popolnega ponižanja in skrajne žalitve najsvetejšega v njem se ni odzval. Ostal je ponižan, pretepen in žaljen. Ponižanje je bilo tisto sredstvo, v katerem je zmagal, še preden so ga pribili na križ.
Jezus nam je dal zgled, da je sprejeti in prenesti ponižanje zadnje in največje dejanje, ki priča o skrajni zvestobi. Kdor je zmožen tudi za ceno svojega ponižanja ostati zvest resnici in Bogu, s tem pokaže na pravičnost in veličastvo Boga, na svojo največjo vdanost ter najglobljo ljubezen. Kdor na ta način »služi« resnici in Bogu, dvigne in očiščuje ne samo sebe, temveč se duhovna svetloba njegovega dejanja razlije na mnoge. »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,10). Stavek nas uči, da kdor zmore biti ponižan zato, da zmaga pravičnost, se prav s tem dejanjem odrešenje začne dogajati takoj. Takrat Bog ne čaka, ampak odpre nebo; trpeči pa je kljub žalitvam že obdan s svetlobo milosti in svetosti.
Naj nas letošnji post notranje očisti, utrdi in nas napolni z novimi duhovnimi močmi.
