Duhovnost najmlajših
Otroci so imeli v Jezusovem in Marijinem Srcu vedno posebno mesto. Ne samo, da jih je Jezus k sebi povabil s svojim znamenitim stavkom »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo« (Lk 18,16) in jim s tem odredil mesto v svoji neposredni bližini; otroci so tisti, ki so pogosto deležni globokih občutij Božje prisotnosti, angelov in drugih nadnaravnih spoznanj. Nekateri otroci so dobili celo pomembno nalogo pri širjenju Marijinih sporočil in s tem vlogo pri Božjem odrešenjskem delu celotnega človeštva.
V Lurdu, Fatimi in Međugorju so bili za vidce in glasnike sporočil izbrani prav otroci. Marsikdo bi pomislil, da zaradi svoje mladosti, neizkušenosti in nezrelosti ne bodo kos pritiskom ljudi in zahtevni nalogi, ki so jih prinašala tako neobičajna sporočila. Toda otroci so vse to zmogli z zaupanjem, čistostjo in iskrenostjo, s katero so videli in doživljali nadnaravno. Postali so glasniki in pričevalci in so Marijina sporočila ljudem prenesli v njihovi najbolj pristni in resnični vsebini.
Med romarji v međugorski množici je bila tudi mati z nekajmesečnim dojenčkom. Dojenček je z roko segal po zraku in se želel nečesa dotakniti. Vidci so kasneje povedali, da je dojenček segal po zvezdah Marijine krone. Povedali so, da se mu je Marija nasmehnila in mu dovolila, da se igra s svetlobo njene krone. Poleg vidcev je takrat najverjetneje videl Marijo tudi dojenček.
Bog pa se ne sklanja in ne daje razpoznati samo izbranim otrokom, temveč je v duhu in doživljanju blizu prav vsem otrokom. Otroci so Bogu tako zelo blizu, ker v njihovih srcih še vedno domuje čistost, neomadeževanost in neobremenjenost od vsega, kar kasneje prodre v človekovo dušo. Svetniki so napisali, da molitev čistih Bogu zveni lepše in ji raje prisluhne in to velja predvsem za otroke. Bog gotovo potrebuje molitve nedolžnih otrok, pa tudi njihove žrtve, saj so prav oni zmožni v globino nagovoriti Božje Srce. Kako posebno mesto pri Bogu ima molitev otrok, je naznanila Marija, ko je fatimskim pastirčkom rekla: »Molite, veliko molite! Bog je posebej pozoren na vaše prošnje!« S tem stavkom je k molitvi v resnici povabila vse otroke in potrdila silno moč, ki jo imajo otroška usta pri Bogu. Tudi kadar je Janez Vianney želel izprositi kaj posebnega, je k molitvi povabil otroke. »Otroška molitev, prepojena z vonjem nedolžnosti, se dviga prav do nebes«, je rekel.
Otroška molitev ima posebno moč, ki se kot izvir čiste studenčnice steka k Bogu. Nanjo je Bog posebej pozoren in ji najbolj predano ustreže v tem, za kar ga prosi. Mesec maj nas kliče k temu izviru in k prav taki molitvi. Kliče nas k zavedanju, kako pomembno vlogo imamo odrasli, ki otroke, najmlajše in tudi že dojenčke uvajamo v zven vsakodnevne molitve ter jih spodbujamo, da s svojimi besedami in usti molitev oblikujejo tudi sami. Z molitvijo jih učimo navezanosti na Boga, zaupanja in vztrajnosti – vsega tistega, kar bo z leti postalo njihov duhovni ščit, ko bo njihovo življenje postalo bolj zahtevno. Vsakodnevna molitev šmarnic, ki maja poteka v župnijah, je zunanja spodbuda in povabilo k zavedanju pomena take molitve.
Belina šmarnic pa ne nagovarja samo otrok, temveč kliče tudi odrasle. Kliče nas, da se Bogu vrnemo v veliki otroški zaupljivosti, iskrenosti in očiščenju. Kliče nas, da v sebi znova poiščemo tako molitev, da bomo z njo Bogu mogli vračati najboljše, kar je v nas, in ga nagovarjati z močjo preprostosti in iskrenega zaupanja.
