Prvi častilci
Kaj se vam zdi, pastirci vi, al’ ste kaj slišali?
Veseli glas gre dol do nas, ‘z nebes veseli glas.
Ko se je Jezus rodil, so bili pastirji prvi, ki so hiteli k votlini gledat, kaj se je zgodilo. Ne glede na to, ali jih je k votlini gnala nenavadna svetloba tiste noči, veseli glas iz odprtega neba ali čisto običajni človeški glasovi, ki so prihajali iz votline – tja so tekli, ker so vedeli, da se je tam zgodilo nekaj zelo neobičajnega.
Pastirji tiste noči pa niso bili prijazni in mili pastirci, kakršni so se po stoletjih ohranili v ljudskih pripovedih in pesmih. V resnici so bili to divji možje z zaraščenimi obrazi in palicami v rokah, kot jih opisuje poljski pisatelj Jan Dobraczyński. Piše, da so bili oblečeni v živalske kože, za pasovi so imeli nože in sekire. Govorili so v lastnem jeziku, saj so nenehno potovali in s seboj vodili tudi ženske in otroke. Prenekateri so se ukvarjali z ropanjem, pa tudi niso se kaj dosti držali čistosti in pravil Postave. Življenje jih je utrdilo in jih privadilo na boj z divjimi zvermi, zato so bili grobi in odljudni. Ljudje so se jih bali in so pred njimi zapirali vrata svojih domov.
Težko si je zamisliti, da so bili prav ti »divjaki« tisti, ki se jim je v življenju, kakršnega so živeli, zdelo vredno ustaviti se ob novorojenčku. Še težje si je predstavljati, od kod so v svoji divjosti našli toliko miline, da so pred majhnim otrokom pokleknili in ga počastili. A pastirji so bili iskreni, ko so Jožefu zatrjevali, da so slišali glasbo, ki je tiste noči prihajala z neba in jim naročila, naj poiščejo dojenčka, ki se je pravkar rodil. Trdili so, da to gotovo niso bile sanje, ker sanje se sanjajo enemu človeku, ne pa vsem naenkrat. Njihova modrost je bila zelo kleno življenjska. Jožef ni vedel, o kakšnih glasovih so govorili in stežka jih je spustil v hlev. Bal se je, da gre za prevaro in da mu hočejo ugrabiti dete. A pastirji so drug za drugim vstopali, previdno, po prstih, čudno ponižno. Njihov nevarni, bojeviti videz je nekam poniknil. Drug za drugim so odlagali svoje darove, ki so jih prinesli, in zrli v Novorojenega, konča njihov opis poljski pisatelj.
Vprašanje, ki si ga ljudje zastavljajo znova in znova je, zakaj se Bog najprej razodene in pusti prepoznati tako navidez neprimernim ljudem? Pastirjem namesto velikim duhovnikom? Divjakom namesto vzgojenim ljudem? Brezbrižnežem do Postave namesto najbolj pobožnim? Človek bi za prvi poklon Jezusu izbral popolnoma drugačne ljudi in tudi načine, da bi mu zagotovil dostojen sprejem in zadostno slavo. A Bog je s svojim izborom pokazal, da se tisto, kar je zanj resnično vredno, skriva drugje, kot tam, kjer pričakujemo – mnogokrat prav v notranjosti »drugačnih« ljudi.
Pastirji so bili v svoji kruti vsakodnevni borbi za preživetje in za golo življenje potisnjeni tako zelo na rob, da so odvrgli vsako izumetničenost, neiskrenost, zvijačnost, preračunljivost… Zmožni so bili prepoznati resnico – sploh kar so videli in slišali s svojimi do konca izostrenimi čutili. Ni jih vznemirilo in motilo, da je šlo tisto noč za nenavadne in čudne pojave, kot je pesem z neba in neobičajno naročilo. Imeli so ves pogum, da to, kar so morali storiti, storijo. Predvsem pa so znali biti pristno spoštljivi pred tistim, za kar so čutili, da jih presega. V njihovi notranjosti je bilo veliko prostora, da se čudijo in občudujejo, saj niso bili prenapolnjeni s samim sabo. Kot taki so bili kljub svoji neomikanosti in samosvojosti izjemni prvi častilci – iskreni, zavzeti in preprosti.
Naj letošnji advent tudi nam prinese tak klic, ki bo imel moč, da nas navduši in povabi na povsem nov način. Naj nam navrže zavzetosti in poguma, da mu sledimo vse do jasli in pristnega občudovanja Božjega Deteta.
