Posvetitev Mariji
O, Gospa moja, o, Mati moja, tebi se vsega darujem …
Ko je Marija sprejela, da se po njej zgodi učlovečenje Boga, ni postala samo mati Jezusa Kristusa, temveč Mati vseh ljudi. Odtlej neprestano išče načine, kako bi se ljudem približala. Skozi zgodovino je imela različna imena: Tolažnica žalostnih, Pribežališče grešnikov, Pomoč kristjanov, Vrata nebeška in mnoga druga, s katerimi je izpričala, v čem vse nam želi nuditi duhovno zatočišče in pomoč. Prav vsako njeno ime, ki so skupno zajeta v Lavretanskih litanijah, ima svoj globok pomen.
Marija je pot do nas iskala tudi s prošnjami, da bi se v njeno čast gradile kapelice, postavljale romarske poti in obiskovalo njena svetišča. Po »posrednikih« – največkrat otrocih – je prosila, naj se na tem ali onem kraju postavi cerkev, kjer bi se ljudje lahko zatekali k njej in kjer bi nam lahko delila svoje milosti. Cerkve, ki so posvečene Mariji, so posejane po vseh krajih, državah in po vsem svetu. Običajno ni treba daleč, da pridemo do prve. Marija želi biti blizu prav vsakemu človeku – s cerkvijo, ki mu je najbližje, in s tistim svojim imenom, ki človeka notranje najbolj nagovori.
Čeprav Marijo najbolj radosti posvetitev človeških src, pa želi, da so ji posvečeni tudi narodi in celotno človeštvo. Prošnja in klic k posvetitvi človeštva njenemu Brezmadežnemu Srcu sta prišla leta 1917 po fatimskih pastirčkih. Kar 25 let je trajalo, preden je to posvetitev prvi opravil papež Pij XII. Slovenski narod ji je bil po enakem vzoru prvič posvečen pred dvema letoma v ljubljanski stolnici. Posvetitev narodov in človeštva Marijinemu Brezmadežnemu Srcu pomeni privesti vse ljudi in s tem vsakega človeka do popolne osebne posvetitve s svojim spreobrnjenjem, podaritvijo, zaupnim spoštovanjem, češčenjem in ljubeznijo Mariji.
Vidkinja Lucija je v svojih zapisih Klici Fatimskega sporočila pojasnila, zakaj je posvečenost Marijinemu Srcu na vseh ravneh tako pomembna. Pater Anton Nadrah je povzel njene besede: Srce pomeni osebno središče človeka in je simbol njegove ljubezni. Bistvo naše posvetitve je zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter nepreklicna podaritev Marijinemu Srcu kot odgovor na njeno ljubezen. S posvetitvijo Mariji izročimo svojo dušo in telo, svoj duhovni napredek, molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine. V nas se začne novo življenje, ki je oblikovano po njenem Srcu. Če se zavestno podarimo Marijinemu Srcu, se nam tudi ona podari na nov način. Gre za dogovor dveh ljubezni. Ko se podarimo Mariji, smo njena last in ona skrbi za nas kot za svojo najdragocenejšo lastnino.
Posvetitev Mariji pa ni le enkratno dejanje. S svojim življenjem posvetitev vedno znova potrjujemo in jo obnavljamo. Pri tem so nam v pomoč mnoge molitve, ki so posvečene Mariji, ter številni Marijini prazniki, ki so razporejeni v vsem Cerkvenem letu. Posebej slovesno se Mariji priporočamo na praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga praznujemo 15. avgusta. Praznik imenujemo tudi Veliki šmaren, Velika maša, Šmarno ali Velika gospojnica. Naj bo prav letošnji Marijin praznik priložnost za novo in še bolj zaupno posvetitev njej. Posvetimo ji sebe, svoje bližnje, naš kraj in vse ljudi v stalno varstvo in materinsko skrb, s katero bdi nad nami in napolnjuje naša življenja s svojimi darovi.
