Pot domov
Ti, Kraljica vseh svetnikov,
primi me za roko zdaj,
Pomočnica spokornikov,
pelji k Bogu me nazaj.
(Anton Martin Slomšek)
O načinu prehoda v večnost ne razmišljamo velikokrat. Čeprav so skozi prehod šli naši sorodniki, znanci in prijatelji, ki so že umrli; in prehod čaka tudi nas, je o tem težko razmišljati. O prehodu v večnost nimamo prestave ali neposredne izkušnje, kako se zgodi.
Večina ljudi misel na smrt odklanja in se ji izogiba. Pogosto jo odklanja celo takrat, ko so ob smrti svojca z njo neposredno soočeni. Misel na smrt in zavedanje lastne umrljivosti marsikoga navdaja z nelagodjem, tesnobo, celo grozo, kljub temu, da nam je bilo razodeto, kaj nas po smrti čaka. Toda misel na to se zdi preveč skrivnostna in neotipljiva, smrt pa preveč črna, hladna in boleča, da bi v njej zmogli videti več kot to.
A vendar imata vera in duhovni pogled moč, da se prebijeta skozi sliko zgolj zemeljskega pogleda na umiranje in smrt. Duhovni pogled ni podarjen samo najglobljim vernikom ali mistikom, ki so opisovali tisto, »kar oko ni videlo in uho ni slišalo« (1Kor 2,9). Tak pogled lahko doživijo tudi nekateri svojci ob smrti svojih bližnjih, ko začutijo prebliske spoznanj, milosti ali nenavadnih dogodkov, ki spremljajo smrt. Ni malo ljudi, ki so se nekoč celo sami znašli v smrtni situaciji in doživeli vstop v prehod ter vnovično vrnitev v življenje. Ta izkušnja jih je spremenila za vedno in jim predrugačila pogled na življenje in večnost. In ni jih malo, ki drobce »z onega sveta« doživijo v sanjah, kot očak Jakob (prim. 1Mz 28,12), v cerkvi ali na kakšnem drugem kraju, kjer se njihov duh nepričakovano poveže z dotlej neznanimi občutji, vpogledi in spoznanji.
Vsi takšni nenavadni vpogledi, doživetja in spoznanja v človeku naenkrat odprejo popolnoma drugačen pogled na smrt in večnost. Pogled »onkraj« nenadoma začne vsebovati vtis svetlobe, svobode in velikega miru. Izkušnja je tako močna in resnična, da preseže tisto, kar je človek vedel in poznal dotlej in v spominu v vseh podrobnostih ostane še mnogo let po tistem, ko se je zgodila. Čeprav zaradi nerazumevanja drugih izkušnja pogosto ostane zamolčana, ostaja v življenju človeka, ki jo je doživel, kot eden najsvetlejših in najdragocenejših spominov.
Izkušnje posameznih ljudi, zapisi mistikov in opisi v Svetem pismu nakazujejo, da se smrt in prehod v večnost zgodita v veliki moči. Ne motijo se tisti, ki o smrti govorijo kot o novem rojstvu, v katerem se tako snovno kot izkustveno vse predrugači. Prav tako se ne motijo tisti, ki trdijo, da je smrt človekova osebna Velika noč. V tem osebnem vstajenju človek prelomi vse, kar ga je vezalo na zemeljsko, se osvobodi bremena trpljenja in se preobrazi v nekaj popolnega. A kljub slutnji moči in lepote prehoda, kljub zagotovilu veličastnosti nebes in ljubezni Boga, svet umrlih za nas zaenkrat vseeno ostaja zastrt.
Apostol Pavel pravi, da na tem svetu »hodimo v veri in ne gledanju« (2Kor 5,7). To, kar nas čaka, nam bo v polnosti dano videti in doživeti šele, ko pride tudi naš čas – čas našega novega rojstva in našega vstajenja. To bo čas, ki ga smemo pričakovati v velikem zaupanju, da bo v tistem prehodu za nas nekaj domačega in da bo pot skozi prehod v resnici radostna pot domov. Do tedaj pa nas apostol Peter poziva, naj ljubimo Boga, »čeprav ga niste videli. Verujte vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju.« (1Pt 1,8). Sveti Avguštin pa dodaja: če zaradi svoje vere ljubimo nekaj, česar ne vidimo, koliko večja bo šele naša ljubezen, ko bomo uzrli? Naše zaupanje, naša vera in naša ljubezen bodo najlepše darilo, ki ga bomo nekoč lahko podarili Bogu in vsem našim pokojnim sorodnikom, ko se bomo z njimi v večnosti ponovno srečali.
