Današnji dan je za našo župnijo praznični dan, saj prav danes obhajamo 95-letnico rojstva blaženega Lojzeta Grozdeta. Verjetno se še spomnite, da smo januarja ob posvetitvi našega novega oltarja v oltar vgradili relikvije tega mladega slovenskega mučenca. Na današnjo obletnico smo se pripravljali tudi z molitvijo in tridnevjem, ko smo od četrtka naprej poslušali in razmišljali o različnih vidikih Grozdetove osebnosti. Lojze Grozde je tisti mučenec, ki vse bolj zaznamuje slovenski narod z veličino njegovega mučeniškega dejanja in priprošnjami, s katerimi za nas posreduje pri Bogu. Odkar pa je njegovo zadnje počivališče tudi oltar naše cerkve, je poseben priprošnjik tudi za našo župnijo in vsakogar od nas.
Ob takih priložnostih navadno povemo nekaj o njegovi življenjski poti – kje se je rodil, kako je odraščal in kaj se mu je na poti življenja zgodilo. Danes pa bi na njegovo življenje skušali pogledati predvsem z duhovnega vidika – kateri so bili nekateri trenutki in premiki, ki so zaznamovali njegovo notranjo duhovno pot. V Grozdetovem življenjepisu namreč beremo, da je je bil dvignjen iz globeli, v kateri je bil umorjen, in darovan vesoljni Cerkvi ter da je eden najvidnejših priprošnjikov za naš narod, vero in slovensko Cerkev. Kaj ga je naredilo tako velikega in zakaj se danes spominjamo prav njega?
KRST
Ko pogledamo na Grozdetovo življenje, se ustavimo že ob svetem krstu. Grozde je bil krščen še isti dan, kot je bil rojen. Verjetno se spomnite, da je bil rojen v zelo težkih razmerah. Rojen je bil kot nezakonski otrok in to je bila v tistih časih velika sramota. Oče se je Lojzetu popolnoma odrekel in ni dovolil niti tega, da se njegovo ime vpiše v sinov krstni list. Poleg tega je bil Grozde rojen v veliki revščini in v družini, ki se je morala dobesedno boriti za preživetje. Toda njegova mati, ki mu ni mogla nuditi ne družine v pravem pomenu besede, ne materialnih dobrin, niti varnosti, je skrb za Lojzetovo življenje izročila Bogu. Lojzeta je že takoj po rojstvu s krstom zaupala Božji milosti, da za njenega sina poskrbi v vsem, kjer je njej zmanjkalo.
Prav v današnjem evangeliju smo v zvezi s svetim krstom slišali tudi tisti stavek, ki nakazuje velik pomen tega zakramenta. Slišali smo, kako je Jezus svojim apostolom naročil: Krščujte vse narode v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar sem zapovedal. Krst oziroma biti krščen je eno najpomembnejših dejanj v življenju kristjana. Čeprav gre za kratek obred, po katerem se na zunaj nič posebnega ne spremeni, se s krstom v resnici vzpostavi prva in zelo močna vez med človekom in Bogom. To dejanje je tako močno, da si ga lahko predstavljamo kot nekakšen pečat, s katerim nas Bog dobesedno zaznamuje in nas naredi za svoje. Iz krstnega pečata črpamo milosti vse življenje. Tako kot pri drugih otrocih je bil krstni pečat za Grozdeta prvi korak v njegovo duhovnost.
Lojze je odraščal ob teti Ivanki in starem očetu; njegova mama se je namreč poročila in se odselila v oddaljeno vas. Lojze je bil otrok, ki je po eni strani pogrešal materino ljubezen, po drugi strani pa se je prav zaradi tega, ker mame ni bilo ob njem, toliko bolj navezoval na Boga. Imel je to srečo, da je odraščal ob skrbi tete, ki ga je imela zelo rada; stari oče pa je bil tisti, ki ga je učil moliti in ga spodbujal, da je v molitvi vztrajal. Njegov stari oče je gotovo moral biti zelo pobožen človek, saj se tako majhnim otrokom Boga lahko približa samo z zgledom in s svojo molitvijo, v kateri otroci začutijo iskreno ljubezen do Boga. Lojze je srkal to molitev starega očeta in tete, ki jo je slišal dan za dnem in ni bilo dolgo, ko je tudi sam začel moliti. Veliko je molil na pašniku ali na dolgi poti v šolo. V molitvi je Bogu vse bolj zaupal. Moramo omeniti še, da so na Lojzeta gotovo vplivale in mu pomagale tudi mnoge molitve, ki jih je od daleč zanj vsak dan molila njegova mati. Če nekdo moli za nas, nam s tem podarja mnoge Božje milosti.
MOLITEV
Lojzeta pa v otroštvu in mladosti niso oblikovale samo molitve, ampak tudi preizkušnje. Omenjali smo revščino, pa bolečino ob odsotnosti matere. Poleg tega mu niso dovolili hoditi v šolo, ker je bilo doma veliko dela. S težavo je dosegel, da je obiskoval pouk, ki si ga je tako želel poslušati in kjer je bil izjemno uspešen. Pogosto je bil izpostavljen zbadanju vrstnikov, ker je bil revno oblečen in se ni znal obnašati ali igrati kot drugi otroci. To so za otroka hude preizkušnje in večino je moral premagovati sam, brez pomoči in tolažbe odraslih. Toda prav te preizkušnje in tudi druge, bolj notranje, so ga dodatno utrdile, ga okrepile in ga naredile močnega in vztrajnega. Tisto, kar je najbolj pomembno, pa je, da so ga prav boleči trenutki, žalitve, krivice in pomankanje navezovali na Boga in vero, ki se je z leti v njem gradila. Preizkušnje so ga naredile trpežnega, vztrajnega in zvestega.
PREIZKUŠNJE
Bog pa v človeka včasih poseže še na en način. V današnjem prvem berilu smo slišali, kako je Mojzes rekel: Je mar katero ljudstvo slišalo glas Boga, govorečega iz sredine ognja, kakor si slišal ti? Bog se je pred mnogimi leti Mojzesu približal in se mu razodel v gorečem grmu. Goreči grm ponazarja še bližnje, še močnejše in še bolj navdihujoče srečanje med človekom in Bogom. Goreči grm je vsak tisti močan osebni trenutek, ko se Bog človeku približa in se mu razodene na poseben, nadnaraven način. Tak trenutek doživijo posebni Božji izbranci, pa tudi povsem običajni ljudje. Tak trenutek včasih doživimo duhovniki, pa tudi ljudje, ki iščejo Boga. Ta bližina Boga je tako močna, svetla in drugačna, da jo človek v sebi ohrani in nosi vse življenje. Je kot nov krstni pečat, nekakšno duhovno prerojenje, ki ga človek doživi in občuti z vso svojo notranjostjo.
Takšen pečat in srečanje z Bogom »v gorečem grmu« je na svoji poti vere gotovo doživel tudi Lojze Grozde. O tem priča vse njegovo nadaljnje življenje. Grozde je v primerjavi z njegovimi vrstniki razmišljal neverjetno zrelo. Velik poudarek je dal osebni veri in se trudil živeti v vseh krepostih, ki izhajajo iz Jezusovega nauka in življenja. Dosegel je, da je bil sprejet v Marijino kongregacijo in postal je član Katoliške akcije. Obe skupnosti sta si prizadevali za vrednote v družbi in rast v veri. Redno se je udeleževal duhovnih vaj, veliko molil in si izpraševal vest. Na mnogih mestih – v pesmih in osebnih pogovorih – je nakazal, da si želi postati duhovnik. Vanj so se v polnem pomenu vtisnile besede, ki smo jih slišali v današnjem prvem berilu: Spoznaj torej danes in si vtisni v srce: Gospod je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni! Izpolnjuj njegove zakone in zapovedi, ki ti jih danes zapovedujem, da bo dobro tebi in za teboj tvojim sinovom.
MUČENIŠTVO
Moč njegove vere, zvestoba katoliškim vrednotam in velika osredotočenost na Boga so Grozdeta privedli tako daleč, da je za Boga in vero dal svoje življenje. Ko je za božične praznike želel obiskati svoje domače, se je podal na Dolenjsko, ki je bila polna partizanov. V Mirni so ga zajeli in ker so pri njem našli versko literaturo, so ga peljali v Sokolski dom na zaslišanje. Tam so ga izpraševali, se iz njega norčevali in ga kruto mučili. Po več urah so ga ubili z udarcem puškinega kopita in njegovo truplo odvrgli v odmaknjeni globeli – iznakaženo in nepokopano.
Nobeno mučeništvo ni láhko in pogumno, ko se dogaja. Marsikdo bi v njegovem položaju, ko so ga partizani zajeli, ga mučili in poniževali, podlegel strahu in bolečini in zatajil Boga. Hudo trpljenje človeka notranje izmaliči in njegovo doživljanje se zoži na eno samo dimenzijo – bolečino. Takrat človeka lahko reši samo ta močan notranji pečat in vera, ki jo je gradil vse življenje. Grozde je vedel, da pravičnost in Bog v tisti noči njegovega trpljenja, med tistimi ljudmi in v njegovem položaju lahko zmagata samo tako, da se on sam daruje v mučeništvu in se pusti umoriti. Ko se je skozi ostre robove trpljenja prepustil bolečini in kot Jezus rekel: Zgôdi se tvoja volja, se je podaril Bogu, s tem pa vesoljni Cerkvi in vsem ljudem. Umrl je za ves slovenski narod.
VZOR ZA NAS
V zvezi z življenjem in mučeništvom Lojzeta Grozdeta pa je treba povedati še nekaj. Lojze Grozde je svoje življenje živel po vzoru Svete Trojice, katere praznik prav tako praznujemo danes. Mogoče se ta misel na prvi pogled zdi abstraktna, ampak je v resnici povsem konkretna. Življenje v Sveti Trojici je za Grozdeta pomenilo, da ni živel tako, da bi reševal samo svojo dušo ali skrbel samo za svoje verske želje in versko življenje. Z vso svojo močjo si je prizadeval za spreminjanje ljudi in družbe na bolje. Skrbel je za svoje sošolce in prijatelje, sorodnike in znance, z zapisi in nagovori pa za družbo nasploh. Ljudem je pričeval in bližal Boga najprej z osebno vero in svojim zglednim življenjem, vse bolj pa tudi s pogovori, nagovori na zborovanjih, opozorili, kadar je bilo to potrebno in predvsem z mnogo molitve za druge. Ohranilo se je veliko njegovih del, proznih zapisov, pesmi in govorov, s katerimi je spodbujal mlade in starejše. Spodbujal jih je k vsem vrednotam katoliške vere, predvsem pa k povezanosti, sodelovanju, spoštovanju, sprejemanju in medsebojni ljubezni.
Življenje po vzoru Svete Trojice pomeni, da se zavedamo, da nismo samo posamezniki, ki vsak zase hodimo po poti življenja, ampak smo med seboj močno povezani. Vsi verniki, vsi kristjani, konec koncev pa vsi ljudje smo eno občestvo, eno telo, v katerem dejanje enega človeka vpliva na vse druge. Zato nam tudi ne more in ne sme biti vseeno, kaj se dogaja z bližnjim – s prijateljem, sošolcem, sodelavcem, sosedom, župljanom ali pa povsem tujim človekom. Vsi smo med sabo povezani z močjo Kristusove ljubezni, vsi enako ljubljeni in pomembni in po vzoru Svete Trojice povezani z močnimi duhovnimi vezmi. Sveta Trojica je vzor popolne družbe, kjer bi bili med sabo vsi enako sprejeti. Čeprav pravimo, da je popolnost Svete Trojice težko razumeti in je skrb za drugega pogosto težko izraziti, pa si za to lahko vedno znova prizadevamo. Lojze Grozde, ki je živel to veliko povezanost tako z Bogom kot s slovenskim narodom, nam lahko pokaže, da so za velika dejanja potrebni povsem preprosti in vsakdanji človeški koraki. Vedno, ko sočloveku namenimo nekaj svojega – skrb, denar, pomoč, molitev ali čas – smo že vstopili v skrivnost Svete Trojice in jo živimo. Takrat tudi mi izpričujemo Boga in to veliko nezlomljivo krstno vez, po kateri smo vsi bratje in sestre. Naša povezanost je prežarjena z močjo Božje Ljubezni in nas povezuje v eno občestvo in en narod.
Naj bo blaženi Lojze Grozde v teh prizadevanjih naš priprošnjik in naj nas poveže z vezmi edinosti in iskrenega prijateljstva.
