Razmišljanje za mesec januar

Mučenci in vera

Ko beremo in razmišljamo o mučencih katoliške Cerkve, imamo ob tem pogosto mešane občutke. Po eni strani vemo, kaj so mučenci naredili in zakaj. Vemo, da so zaradi vere in ljubezni do Kristusa trpeli v zaporih, preganjanjih in pomanjkanju; vemo, da so bili izpostavljeni grožnjam s smrtjo, hudim kaznim in mučenju in vemo, da so bili nazadnje – ker niso klonili – prav zaradi vere umorjeni. Po drugi strani pa – čeprav občudujemo njihov pogum – težko razumemo, od kod jim takšna volja in moč, da so vztrajali kljub tolikšnemu trpljenju. Od kod vera, gorečnost in gotovost v nekaj, česar tudi oni še nikoli niso videli? In konec koncev, zakaj? Zakaj je bilo treba umreti, da so dokazali svojo vero v obstoj Jezusa Kristusa in Boga?

Definicija, kdo je mučenec, je v katoliški Cerkvi kratka in jasna. Mučenec je tisti, ki je pretrpel mučeniško smrt zaradi sovraštva drugih do vere; ki je smrt prostovoljno sprejel, ni pa je iskal. Tudi postopek beatifikacije in kanonizacije mučenca po smrti je opredeljen in znan. Pa vendar pri mučencih – čeprav so javno in slovesno razglašeni, čeprav so njim na čast zidane cerkve in so njihova imena vnesena v koledar svetnikov – ni šlo za status, ki bi si ga priborili ali slavo samo po sebi, ki bi jo zaradi smrti želeli doseči. Ko beremo njihove življenjepise, spoznamo, da jih je gnala goreča vera in ljubezen v tisto Presežno, ki je vredno toliko, da se je za to splačalo umreti. Splačalo se je umreti, da bi Boga spoznali in vanj verjeli tudi drugi.

Ena od bistvenih lastnosti mučencev je torej vera. Vera je tista lastnost, v kateri se lahko razvija duhovnost, v katero vstopa Sveti Duh in po kateri vršimo dejanja ljubezni. Vera je tisto sredstvo, ki nas tako močno poveže z Jezusom, da sčasoma ne živimo več mi, ampak »Kristus živi v nas« (Gal 2,20). Po veri, ki je trdna, globoka in stanovitna, se dogajajo tudi čudeži. Kot navaja Sveto pismo, je Jezus lahko delal čudeže samo v tistih krajih in pri tistih ljudeh, kjer je bila njihova vera dovolj močna: »Čudil se je njihovi neveri, ni mogel storiti nobenega mogočnega dela« (Mr 6,5). Tudi mučenci so z močjo svoje vere prestopili tisto duhovno mejo, kjer so se začeli dogajati čudeži – pri nekaterih še v času njihovega življenja ali v času njihove usmrtitve, pri vseh drugih pa po smrti. Mučenci niso umrli zase, temveč so umrli za Kristusa in za nas. Blagoslov njihove vere se je po njihovi žrtvi razlil na vse ljudi in na vse čase.

Eden takšnih mučencev je bil tudi mlad slovenski fant Lojze Grozde. Vse njegovo življenje, mladostniško zorenje, njegove pesmi in pričevanje, ki ga je dopolnil s kruto in mučeniško smrtjo, pričajo o njegovi nezlomljivi veri v Boga in veri v zmago Kristusa Kralja. Prek mučenja in ponižanja, prek silovitega trpljenja, ki ga je moralo prestati njegovo mlado telo, je svojo vero prelil v blagoslov za svobodo in dobrobit slovenskega naroda. Z mučeniško smrtjo je zapečatil pogled na miselnost, življenje in ravnanje, iz katerega je izgnan Bog.

Kot piše p. Molinari, imajo mučenci lastnost, ki je po eni strani težko doumljiva, po drugi strani pa povsem jasna. Pogled nanje prav zaradi njihovega mučeniškega dejanja razodeva delček Božjega. V njih vidimo in slutimo enake vrline, drže in načine ravnanja, kot jih je Bog razodel v Jezusu. Tako so bili mučenci Jezusovi soodrešitelji v najbolj polnem pomenu besede, saj so s svojo globoko življenjsko odločitvijo dali prednost tistemu, kar je Jezus izbral zase. Mučencem se priporočamo in jih občudujemo, ker nas spominjajo na Božje obljube; njihove relikvije pa nam še bolj neposredno prinašajo navzočnost Boga.

About

View all posts by