NOV DARITVENI OLTAR

Posvetitev novega oltarja

Oltar je posvetil nadškof msgr. Stanislav Zore v nedeljo, 21. januarja 2018. Poleg župljanov so obredu  prisostvovali tudi verniki sosednjih župnij. Obred posvetitve je zajemal pet delov:

vlaganje relikvij v oltar,

maziljenje oltarja,

pokaditev,

pogrinjanje in razsvetlitev oltarja. Nadškof Zore je v pridigi poudaril, da je naša vera tista, ki bo oltar iz zgolj posvečenega kamna spremenila v oltar, ki bo dal sadove. Posebej je izrazil upanje, da bi bili eden od teh sadov po priprošnji blaženega Alojzija Grozdeta novi duhovni poklici, ki bi vzniknili tudi v našem kraju.

Alojzij Grozde je bil v življenju močno povezan s sveto evharistijo. Odslej bo tudi v našem svetišču priprošnjik za vse, v čemer je bil v času življenja duhovno močan. Priporočali se mu bomo kot priprošnjiku za zvestobo Bogu in domovini, kot priprošnjiku za mlade in njihove starše, za prave življenjske odločitve, trdnost v veri ter pokončnost v svetu, ki ga sooblikujemo.

Prejem relikvij blaženega Alojzija Grozdeta v cerkvi na Brezovici

V župniji Brezovica smo se z devetdnevnico pripravljali na prejem relikvij blaženega mučenca Alojzija Grozdeta in posvetitev novega daritvenega oltarja.

Devetdnevnico pred posvetitvijo je v petek, 12. januarja, začel dr. Janez Gril s sodelovanjem skavtov in mladih. Vsak dan devetdnevnice smo prebrali del besedila, ki nam je odstrl pogled na življenje, duhovnost in mučeništvo Alojzija Grozdeta.
V soboto, 13. januarja, smo v dvorani Marijinega doma prisluhnili našemu duhovnemu pomočniku dr. Antonu Štruklju, ki nam je živo in večplastno predstavil Alojzija Grozdeta kot člana Marijine kongregacije, Katoliške akcije, pesnika, zglednega dijaka in nazadnje mučenca. Njegove pesmi in prozna besedila so brali mladi iz naše župnije.

Poseben poudarek v župniji je bil v četrtek, 18. januarja, ko smo slovesno sprejeli relikvije blaženega Alojzija Grozdeta. Sprejemu relikvij in evharistiji so bili udeleženi g. Igor Luzar, postulator ter duhovniki in verniki celotne dekanije ter sosednjih župnij.

Oltar in ambon

Po zaključku obnove cerkve in postavitvi novih orgel sta se uredila tudi nov daritveni oltar in ambon.

Do drugega vatikanskega koncila se je sveta mašna daritev obhajala na glavnem oltarju, ki ga krasi oltar sv. Antona Puščavnika iz leta 1864, delo mojstra Mateja Tomca.  Do leta 1907 je bil ves glavni oltar lesen. Tega leta je bila oltarna miza izdelana iz enega kosa marmorja, kamnit oltarni podstavek okrašen z mozaiki in narejen kamnit tabernakelj iz belega carrarskega marmorja. Vrata tabernaklja so kovinska s podobo Jezusa Kristusa, ki je kruh življenja.
Glavni oltar je posvetil knezoškof Anton Bonaventura Jeglič na roženvensko nedeljo 6. oktobra 1907. Vanj so tudi vzidane relikvije mučenca svetega Beata in mučenk svete Klemencije ter svete Evtropije.

Po drugem vatikanskem vesoljne cerkvenem zboru (1965) je bil z liturgično prenovo v cerkvi postavljen najprej začasni lesen daritveni oltar, ki ga je nadomestil nov daritveni oltar, narejen po načrtih arhitekta Antona Bitenca, izdelan iz črnega marmorja z Lesnega Brda. Nov daritveni oltar je posvetil nadškof Jožef Pogačnik 22. februarja 1976. Vanj so vzidane relikvije mučencev svetega Celestina in svetega Viktorja. Leta 2000 je bil prezbiterij spremenjen. Kamnit daritveni oltar je bil premeščen v podružnično cerkev sv. Janeza Krstnika na Log. V župnijski cerkvi je ostal le kamnit ambon. Lesen daritveni oltar je bil narejen iz spodnjega dela dveh manjših stranskih oltarjev, ki sta bila v zgornjem delu cerkvene ladje v kotu na levi in desni strani.

Leta 2018 sta bila narejena nov daritveni oltar in nov ambon. Dosedanji kamniti ambon iz črnega lesnobrdskega kamna je premeščen v podružnično cerkev na Log, kjer je že od leta 2000 daritveni oltar enake izdelave. Glavno vodilo arhitekta Bojana Rihtaršiča iz Železnikov je bila povezava med daritvijo svete maše na oltarju s tabernakljem, kjer se hrani in časti Najsvetejše. Zato sta nov daritveni oltar in prav tako ambon izdelana iz enakega belega kamna kot tabernakelj. Nov daritveni oltar ne izključuje stoletne zgodovine vseh bogoslužij, ki so bile v cerkvi pri glavnem oltarju, ampak jih povzema s samo obliko oltarja. Oltarna miza je prav tako iz enega kamna in enakih oblik kot miza glavnega oltarja. Druga povezava je v dveh nosilnih stebrih, ki sta enakih oblik kot štirje nosilni stebri mize glavnega oltarja. Daritveni oltar je postavljen v os cerkve. Tako nam prek oblike z dvema stranskima stebroma širi pogled h glavnemu oltarju, belina kamna pa naš pogled povzdigne k tabernaklju. Osrednji nosilec kamnite mize je v obliki kvadrata, na katerem je reliefno oblikovan enakokraki križ. Podoba križa je vzeta z vrha oboka, ki razmejuje cerkveno ladjo in prezbiterij. V taki obliki je tudi križ na vrhu tabernaklja. Križ na oltarju nam sporoča, da je Jezusova daritev na lesu križa ista kot nekrvava daritev na oltarju v naši cerkvi pri vsaki sveti maši. Križ je v oltar vdelan v enem kosu glavnega nosilca, ne dograjen ali dodan, in s tem sporoča, da je Kristusova daritev na križu neločljivo povezana s sveto evharistijo in z Njegovim vstajenjem. Daritveni oltar je 21. januarja 2018 posvetil  nadškof Stanislav Zore. V oltar so vzidane relikvije slovenskega mučenca blaženega Alojzija Grozdeta. Belina novega daritvenega oltarja s tem tudi nakazuje njegov grob v oltarju v romarski cerkvi na Zaplazu, ki je prav tako narejen iz belega kamna pred mozaikom p. Marka Rupnika.

Ambon je slogovno soroden oltarju. Povzema podobo križa na glavnem kamnitem nosilcu. Postavljen je ob oltar, kar sporoča pomembnost Božje besede, ki jo slišimo pri bogoslužju. Kamniti nosilec ambona je enake višine kot oltarna miza. Božja beseda nas vodi k skrivnosti daritve Jezusa na oltarju in v sveti evharistiji dobivamo po Svetem Duhu razsvetljenje za razumevanje Božje besede. Oltar in ambon je izdelalo Kamnoseštvo Lev Vodnik iz Podutika.

Posvetitev oltarja in relikvije mučencev

Oltar je pomemben del cerkve, zato se vsak nov oltar posveti s posebnim obredom. Običajno gre za obred, ki ga opravi škof, v oltar pa se (če je le mogoče) vgradijo tudi relikvije mučencev.

Narava oltarja se najtesneje povezuje s Kristusom kot velikim duhovnikom in žrtvovanim Jagnjetom. Kristus je v spomin na svojo daritev naročil obhajati daritveni obed. Oltar je daritvena miza in miza obeda, pri kateri duhovnik, ki predstavlja Kristusa, izvrši tisto, kar je izvršil Kristus. Na oltarju se na skrivnosten način obnavlja daritev s križa vse veke, dokler ne pride Kristus. V vseh cerkvah je oltar središče zahvaljevanja. Oltar je Gospodova miza. Pod oltarno mizo so položene relikvije v spomin na življenjsko žrtev svetnikov, izhajajoč iz Kristusove žrtve.

Relikvije so ostanki teles mučencev (kosti), lahko tudi njihovih oblačil ali osebnih predmetov. Ko je Kristus še živel, so se ga ljudje želeli dotikati, da bi ozdraveli ali da bi jim pomagal s čudeži. Tisti, ki niso mogli do njega, so si prizadevali, da bi prišli vsaj v njegovo bližino (da bi nanje padla njegova senca) ali da bi se dotaknili njegovih osebnih predmetov (oblačila). Enako se je pozneje preneslo na njegove učence (apostole) in mučence. Telesa mučencev, s katerimi so pričevali s krvjo, imajo moč, ki na poseben način odsevajo svetost Kristusa.

***

Obred posvetitve oltarja se opravi z obredom maziljenja, pokaditve, pogrinjanja in razsvetlitve oltarja. Pri slovesni posvetitvi oltarja se na sredino in na štiri vogale vlije sveta krizma in pomazili oltarna miza. Oltar je simbol za Kristusa, Mesija, Maziljenca. Kadilo se zažge v znamenje, da se Kristusova daritev dviga k Bogu v prijeten vonj, kot tudi molitve in prošnje vernikov.

Pogrinjanje želi sporočiti, da je oltar žrtvenik za evharistično daritev in Gospodova miza, pri kateri duhovniki in verniki v enem in istem dejanju ob različnih službah obhajajo spominsko slavje Kristusove smrti in vstajenja in uživajo Gospodovo večerjo.

Nazadnje prižgejo sveče in jih postavijo na oltar z besedami: »Kristusova luč naj sveti na tem oltarju, naj znova žari v življenju vseh, ki imajo delež pri Gospodovi mizi.« Razsvetlitev oltarja kaže na Kristusa, ki je Luč in s svojo svetlobo razsvetljuje Cerkev in po njej vso človeško družino. Na ta način se v vidnih znamenjih izrazi nevidni del posvetitve, ki ga opravi Bog.

Blaženi mučenec Alojzij Grozde

Življenje

Alojzij Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah na Dolenjskem. Rodil se je kot nezakonski otrok revni kmečki ženi Mariji Grozde. Še isti dan je bil krščen, ime očeta Franca Udovča v krstni list pa ni bilo vpisano. Odraščal je v veliki revščini na domačiji ob mami, teti Ivanki, starem očetu in še nekaterih sorodnikih. Ko je bil star pet let, se je mama poročila z Jožetom Kovačem in se preselila v nov dom v Gornje Impolje. Ker ga je očim zavračal, se ni smel preseliti z njima.

Teta Ivanka je Lojzetu skušala nadomestiti mamo. Vestno je skrbela zanj, ga spodbujala, ko zaradi silne žalosti po mami ni mogel jesti, ga negovala in tolažila. Kljub temu ji je večkrat ušel in se peš odpravil na dolgo pot k mami. Mama ga je z ljubeznijo sprejela, vendar ni mogla doseči, da bi lahko ostal pri njej. Lojze je tako odraščal v bolečini njene odsotnosti in tolažbi, ki so mu jo ponujali narava, molitev in ljubeča skrb tete Ivanke.

Ko je bil Lojze star sedem let, je začel obiskovati šolo. Takoj se je pokazalo, kako bister, nadarjen in dojemljiv otrok je. Že prva leta šolanja je izstopal po znanju, umevanju in marljivosti. Z lahkoto se je učil; njegovi odgovori učiteljem in poznejši šolski spisi so kazali, da je imel že kot otrok izredno razvito duševno in duhovno življenje. Ko je končal osnovno šolo, sta ga učitelj in župnik spodbudila, da bi nadaljeval šolanje v Ljubljani, in mu napisala priporočilo. A revščina doma je bila prevelika, zato se je drago šolanje v Ljubljani zdelo nemogoče.

V tistem odločilnem času se je teta Ivanka podala v neznano Ljubljano in si tam poiskala službo. Želela je biti blizu šolajočemu se Lojzetu in mu s svojim zaslužkom omogočiti šolanje. Božja previdnost je poskrbela, da je službo dobila pri verni in srčni družini Valentina in Karle Pogačar kot gospodinjska pomočnica in varuška. Karla se je kljub svojim šestim otrokom srčno in materinsko zavzela tudi za Ivankinega nadarjenega nečaka. Pomagala mu je, da je uspešno opravil sprejemni izpit ter mu ves čas šolanja pomagala finančno, še bolj pa s skrbjo, naklonjenostjo in materinsko ljubeznijo. Njena družina mu je nadomestila manjkajočo družino ter mlademu fantu podarila ljubezen, skrb in oporo.

Leta 1935 je bil Lojze sprejet v klasično gimnazijo v Ljubljani. Bival je v Marijanišču, ugledni ustanovi, ki se je ponašala z imenitno krščansko-nravstveno vzgojo in poukom v duhu krščanskega prijateljstva in ljubezni. Varovancem je omogočala kapelo, knjižnico, telovadnico, jedilnico in igrišče; vse to je bila takrat redkost. Vzgojitelji so bili varovancem stalno na voljo za pogovor in osebno spremstvo.

Sošolci so takoj opazili, da Lojze prihaja s podeželja in velike revščine. Izdajali so ga borna obleka, nevajenost meščanskega obnašanja in dolenjska govorica. Toda že od samega začetka so ga občudovali zaradi skromnosti ter izjemne bistrosti, s katero je izstopal tudi med sošolci. Pridobil je veliko prijateljev, ki so občudovali njegov bister um in marljivost. Bili pa so tudi taki, ki ga niso razumeli ali se niso strinjali z njegovimi močnimi katoliškimi načeli, idejno in ideološko premočrtnostjo ter veliko zagnanostjo, s katero je nevsiljivo nagovarjal druge.

Čas šolanja je bil za Lojzeta čas hitrega in globokega osebnega zorenja. Svoj čustveni in duhovni svet je začel izražati v pesmih, ki jih je objavljal v šolskem listu Izvir in v drugem letniku postal tudi urednik tega lista. Čutil je, da v njem zori močno poslanstvo, ki ni želelo biti povprečno, in Lojze je tako v svojih pesmih kot osebnih pogovorih nakazoval, da v njem zori duhovniški poklic. Ker je želel poglobiti in utrditi svojo krščansko držo, je s trudom dosegel, da je bil sprejet v Marijino kongregacijo. Kdor je bil njen član, se je zavezal, da bo gojil posebno češčenje do Device Marije in se trudil za zgled svojega življenja v vedenju, odločni volji, pobožnosti in čistosti. Lojze je vsa načela vzel zelo resno, si redno izpraševal vest in se udeleževal duhovnih vaj. Bil je izpostavljen vsem pastem in šibkostim, ki prodirajo v voljo in čustva mladega fanta, a Lojze se je za svojo držo boril z veliko vnemo in voljo.

Lojze se je šolal v času, ko se je po Evropi nezadržno začel širiti duh materialističnega komunizma. V svoji duhovni pronicljivosti je hitro uvidel nevarnost življenja, iz katerega je izgnan Bog, in veliko škodljivost komunistične miselnosti za ljudi in narod. Kljub temu, da je bil še zelo mlad, je z veliko vnemo začel borbo proti tej novi ideologiji, ki je nezadržno začela srkati tudi slovenski narod – družine, meščane, politike ter celo njegove sošolce in prijatelje. Lojze se je še bolj trudil, da je živel življenje krščanskih kreposti. V ta namen se je pridružil Katoliški akciji, organizaciji, ki jo je ustanovil papež Pij XI. z nalogo varovati ljudi pred brezbožnim komunizmom. Lojze je pisal in objavljal nagovore za sošolce, s katerimi je opozarjal, čemu in komu mora pripadati človekovo srce. Uporabil je vse možnosti, ki jih je imel kot mlad fant, da bi zaustavil kolesje prihajajoče ideologije ter svoj narod iztrgal iz pasti enoumja in človeške zlobe.

Toda kolesje je bilo močnejše in v času njegovega šolanja se je začela kruta vojna. Vse manj je bilo varnosti, možnosti za učenje ter razvijanje ustvarjalnih in človekoljubnih idej. Ljudje so se čez noč spremenili, prijatelji so se znašli na različnih ideoloških straneh in ni bilo več varnosti, kdo komu lahko zaupa. V Slovenijo so zarezale krvave rane, ko so ljudje čez noč izginjali in se je samo šušljalo, kaj se jim je zgodilo. Sosedje, znanci in sorodniki so bili odvedeni z domov, tam zaslišani, mučeni in ubiti na najokrutnejše načine. Slutnja prihajajoče smrti je visela nad vsemi in ni prizanašala niti mladim. Umorjeni so bili njihovi najboljši učitelji, najbolj zgledni duhovniki in najboljši prijatelji. Preden so lahko dojeli smrt enega, je že izginil drugi. Življenje je postalo ena sama grožnja smrti, veren slovenski narod pa je vse bolj izginjal. Mnogi ljudje so drug za drugim s svojih domov snemali podobe Kristusa ter opuščali molitev in Boga.

Smrt

V tistem času negotovosti in groženj smrti, ki je lebdela nad vsemi, je Lojze močno zahrepenel po varnosti in bližini svojih domačih, posebej mami. Tako se je decembra leta 1942 odločil, da se bo podal na tvegano pot iz Ljubljane in jo obiskal. Nista ga ustavila ne mraz, ne sneg, ne skrb tete Ivanke, da je Dolenjska polna partizanov. Tistega decembra je v krutih in vojnih razmerah bil spet mali Lojzek, ki se je kot majhen otrok peš odpravil na mamin dom in ga prav nič ni moglo zaustaviti.

Lojze si je pridobil italijansko in nemško prepustnico, saj sta si tisto območje razdelili in ga nadzorovali obe vojski. Začetek poti je bil miren in pot je potekala brez ovir. V Stični, kjer se je ustavil, je opravil pobožnost prvega petka, nato pa pot nadaljeval proti Dolenjski. Zasnežena pokrajina, po kateri so se vozili, je ponujala celo krinko nekakšne mehkobe in varnosti. V Mirni na Dolenjskem pa so se pred njihovim vozom naenkrat pojavili partizani in jih ustavili. Preostale ljudi z voza so po kratki legitimaciji izpustili, pri Lojzetu pa so našli latinski misal, knjigo Tomaža Kempčana »Hoja za Kristusom«, zgibanke o fatimski Materi Božji in nekaj Marijinih podobic. To je bil povod, da so ga zajeli.

Sprva so ga navzkrižno zasliševali in želeli priznanje, da je bogoslovec. Povedal jim je, da je gimnazijec, Marijin kongreganist in mladec Kristusa Kralja. Kljub temu so ga gnali v Sokolski dom, kjer je bilo veliko partizanov in drugih ljudi, ki so simpatizirali z Osvobodilno fronto. Pred vsemi so ga zasliševali in uprizorili nekakšno sojenje, saj takrat še ni bilo vojaških sodišč. Sodbe so izrekala posamezna poveljstva partizanskih čet, vsakdo iz partizanske enote pa je smel spraševati in odločati o krivdi tistega, ki so ga zajeli. Kazen, ki so jo izrekli, so navadno izvršili takoj.

O tem, kako so takrat ravnali z Lojzetom, priče še danes molčijo. Ravnanje zasliševalcev je bilo tako grobo in nasilno, da je preseglo mejo krutosti, ki jo človekovo čutenje lahko prenese. Na odru so ga poniževali, se norčevali iz njega in iz Boga, ga več ur mučili ter z njim skrajno nečloveško ravnali. Lojze je izkusil vso razsežnost zlobe, ki prodre v človeško nrav, ko v njej ni več Boga.

Lojze je molčal in ker ga niso mogli ničesar okriviti, so ga obtožili, da ima s sabo skrit seznam članov Osvobodilne fronte, ki naj bi ga nesel župniku na Mirno. Iz Sokolskega doma so ga, z bolečimi poškodbami, peljali pod grad Mirna, ki je stisnjen v ozko sosesko ter manj obiskovan. V hudem trpljenju in z odvzetim dostojanstvom se je Lojze približal Kristusu. Z udarcem puškinega kopita so ga ubili. Ker so bila tla poledenela, niso izkopali groba, temveč so njegovo truplo pustili ležati, kjer so ga umorili.

Šele 23. februarja 1943 se je skupina osemletnih šolarjev iz šole vračala po drugi poti, kot običajno. Šli so čez potok Vejerščica proti previsni skali. Tisti dan so ob potoku zagledali truplo. Bilo je nestrohnjeno, s poškodbami in v takem stanju, kot je bilo odvrženo. Teta Ivanka je oskrbela Lojzetovo truplo, ki je bilo po mučenju nečloveško iznakaženo, kar so pisno potrdili očividci. Skrivaj so ga pripravili za pogreb. Pogrebni obred je bil 25. februarja 1943 v kapelici sv. Križa. Mučenec Alojzij Grozde je bil pokopan na šentruperškem pokopališču. Na njegovem grobu ni bilo zapisanega njegovega imena. Njegova mati je svojemu sinu v spomin postavila preprost križ iz dveh vej.

Beatifikacija

Dolga leta se o smrti Alojzija Grozdeta ni smelo govoriti naglas, a spomin nanj je kljub temu postajal vse bolj prepoznaven. Leta 1992 se je začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. 13. junija 2010 je bil na slovenskem evharističnem kongresu v Celju slovesno razglašen za blaženega. Njegovi posmrtni ostanki – relikvije − so bili maja leta 2011 preneseni s pokopališča v Šentrupertu v Marijino cerkev na Zaplazu. Tam zdaj počivajo v Grozdetovem stranskem oltarju, ki je na novo oblikovan in ga krasi mozaik Marka Rupnika.
Danes k njemu romajo množice vernikov in mladih, ki se mu priporočajo v osebnih in družbenih zadevah. Postal je poseben priprošnjik za spravo in bratstvo v slovenskem narodu. S svojo mučeniško smrtjo ostaja zgovoren pričevalec časa in Kristusov mučenec. Božja previdnost ga je iz temačne globeli v Podlogu dvignila in ga darovala vesoljni Cerkvi. Alojzij Grozde tako postaja eden naših najvidnejših priprošnjikov za naš narod, vero in slovensko Cerkev.