O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in rekel: „Tod bodo živeli veseli ljudje!“ Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: „Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!“ Kakor je rekel, tako se je zgodilo.
Verjetno je večina od vas prepoznala besede, ki jih je napisal Ivan Cankar v svojem delu Kurent. Kot smo slišali, je Cankar pisal o lepoti in blagoslovu naše domovine, posebej pa je poudaril veselje našega naroda. Pa smo Slovenci res takšni, tako veseli? Ob tem bi se rad ustavil v razmišljanju ob današnjem prazniku.
Vsak od nas je že kam odpotoval in verjetno se spomnite, kako rečemo za določen narod – recimo, oni so zelo natančni, oni so sproščeni, oni so prijazni, spet drugi bolj zadržani.
Kaj pa rečejo za Slovence? Kakšni smo mi v očeh tujcev?
Če vnesem to vprašanje v spletni iskalnik, bi rekel, da kar potrdi tisto, kar sicer slišimo. Izvemo, da smo Slovenci delovni, marljivi in urejeni, ampak tudi zadržani, resni in melanholični. Značaj Slovenca, ki je označen kot zadržan in melanholičen, pomeni, da ni ravno vesel, ampak bolj otožen, zaskrbljen, lahko bi rekli tudi potrt … Gre torej za značaj naroda, ki ga je opazil že Cankar in ta značaj kar vztraja z nami v generacijah. Po drugi strani pa je Cankar v istih ljudeh – v nas – zaznal tisto tleče veselje, radost, sproščenost, ki jih imamo, ampak ne zaživijo, se ne izrazijo dovolj. Želel si je, da bi se kot narod razbremenili bremen, ki nas ovirajo v tem, kar resnično smo in da bi opazili mnoge razloge za veselje. Tudi njegov Kurent na začetku ni bil vesel. Bil je tipičen predstavnik Slovenca z mišljenjem in razpoloženjem, po kakršnem smo znani. Tak je bil, dokler ni dobil čudežnih gosli. Gosli so star slovenski izraz za violino. Šele ko je zaigral na gosli, je zaživel v polnem značaju, predvsem pa v polnem veselju.
Prepričan sem, da Cankar, ki je bil tako pronicljiv pisatelj, predvsem pa izreden opazovalec človekove notranjosti, tega ne bi napisal, če ne bi bilo res. Namreč, da imamo v sebi veliko več, kot izražamo. In od tega pride njegova želja: “Slovenec, bodi to, kar si! Tukaj imaš gosli in žívi v svoji prelepi domovini takšen, kakršnega te je ustvaril Bog in v vsem lepem, kar ti je dano.”
In če pomislimo, kaj nas bremeni – tako, na splošno?
Ne bi rad zašel v posploševanje, ki so kar prevečkrat tema naših pogovorov – kakšni so politiki, kakšne odločitve sprejemajo vodilni, kakšne so plače, kako je z zdravstvom … In na koncu še vreme ni takšno, kot bi si želeli. Kaj je bremenilo takratnega človeka? Gospodarska kriza, pritiski tujcev, socialna nemoč. Ali niso to iste stvari, ki bremenijo tudi današnjega človeka, samo v drugih okoliščinah in v drugi dobi?
Kje pa dobiti te čudežne gosli, ki prinesejo veselje? Iz česa so njene strune?
Cankar vidi razloge za veselje v povsem preprostih stvareh, ki so blizu nas, okrog nas in dostopne.
Za začetek – kako bi bilo, če bi enako količino časa, kot ga v enem dnevu namenimo za brskanje po pametnem telefonu ali branju novic porabili za to, da smo s človekom, s katerim živimo? Da se pogovarjamo z njim, da izvemo, kakšen je bil njegov ali njen dan, kako se počuti in “zapravimo” čas za pogovor. Če pomislimo, da ni samoumevno, da je ta človek z nami, se naša pozornost bolj usmeri k mislim, kot so: Kako lepo je, da ga imam. Kako dragocena je. Kako rad ga/jo imam – moža, ženo, otroka, starša, prijatelja, soseda … Sočloveka. Mojega človeka. To je prva struna teh čudežnih gosli.
Druga struna. Cankar govori lepoti naše domovine. Takole piše:
Bog je ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Iz naše zemlje zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojejo, kadar se ozrejo na to čudežno deželo pod seboj.
Cankar piše, da smo obdani z lepoto. Naj jo vidimo. Lepoto gore, na katero se povzpnemo. Lepoto bližnjega gozda ali pa svojega vrta, svoje rodovitne zemlje. Naj vidimo lepoto tudi v drugih stvareh, kjerkoli, ker lepota nam je dana v obilju – lepoto slike, glasbe, knjige, metulja, barv, sončnega zahoda ali pa vzhoda … Samo naj jo vidimo. Lepota je na vsakem koraku, z lepoto smo obdani in lepota dela srce mirno, hvaležno, veselo.
Tretja struna je Bog. Vemo, da vse izhaja od Boga in da se k njemu vse vrača, ampak pogosto živimo tako, kot da je čisto vse odvisno od nas. In smo nezadovoljni. Ker nismo popolni. Zaupanje v Boga in okrepljena molitev pa prenovita naše moči in naše upanje. Tudi Cankar je bil globoko veren človek in je znal prepustiti Bogu tisto, kar zmanjka človeku.
In nazadnje … Veste koliko strun ima violina? Štiri. Zadnjo, četrto struno, lahko dodate sami. Nanizajte na svojo violino vse svoje razloge za veselje. Zaigrajte nanjo, igrajte nanjo in prepričan sem, da bo v vašem življenju in za vas nekaj drugače.
Zaključil bi pa z vprašanjem, ki nam pove, zakaj je pomembno, da vsak od nas najde veselje. Pa ne samo, da ga najde, ampak da ga živi. Zakaj je to pomembno tudi za domovino.
Vprašanje je zastavil italijanski pesnik Giacomo Leopardi, ki je sodobnik našega Prešerna, in sicer takole:
“Ponižno sprašujem, ali je sreča naroda možna brez sreče posameznikov?”
Želim vam vesel praznik in vam čestitam ob dnevu državnosti.
