Jezusov evangelij nosi pečat časa, naroda in kulture, v kateri je nastal. Toda njegovo sporočilo sega v vse narode, čase in kulture. Jezus nam hoče povedati, da je njegov odnos do ljudi oseben. Kakor dobremu, pravemu pastirju vsaka ovca veliko pomeni, tako je vsak izmed nas Jezusu dragocen.
Zgodba o pastirju in ovcah ni prav nič domača današnjemu z moderno tehnologijo obdanemu človeku. Biti ovca v času individualizma in samozadostnega poveličevanja svojega življenja ter svojih dejanj ni nekaj sprejemljivega. Kdo pa potrebuje vodnika? Marsikdo meni, da ta ni potreben niti na političnem in strokovnem, še manj pa na duhovnem področju. Vse lahko storimo sami in nikogar ne potrebujemo. Takšna je današnja miselnost.
Strokovnjak za Sveto pismo je v Sveti deželi naletel na čredo ovac in pastirja. Vse se mu je zdelo tako, kot je bilo še v času Jezusovega življenja na zemlji. Pastir je stal pred ograjo. V ograji je bila namesto vrat le ozka odprtina po meri človekovega telesa. Vprašal je pastirja, zakaj ni vrat. Ta pa ga je presenetil z odgovorom: »Jaz sem vrata v to ograjeno zavetje. Vsako posamezno ovco spustim vanj. Ko so vse ovce v zavetju, se uležem v odprtino. Noben tat ne more vstopiti in nobena ovca vstopiti, kajti jaz sem vrata.«
Jezusovo podobo lahko razumemo. Skozi njega pridemo do Boga. Njegovo zavetje je prebivališče Boga med ljudmi. On je Bog z nami. Poslušajmo njegov glas. Vera je iz poslušanja. Ko poslušam drugega, mu dopustim, da deluje v meni. S tem drugega vnašam vase. Ko drugi vstopa vame z glasom, stopa vame hkrati z vso svojo osebnostjo. V ljubezni pa poslušanje doseže višek. Kdor posluša drugega v ljubezni, ga celostno vnaša vase. S tem drugega sprejema. Prenaša ga v ljubezni. To je pot, po kateri hodimo za Kristusom. Temeljni pogoj hoje za Kristusom je poslušati njegov glas.
Najemniku so ovce le predmet. Predmet pogodbe, predmet skrbi in predmet zaslužka. Pomenijo mu le nadležno dolžnost, ki jo izpolnjuje, ker jo pač mora. Zaradi ovac mora zgodaj vstajati, ko bi rad še poležaval; voditi jih mora na pašo, ko bi rad sedel v senci; skrbeti mora zanje, čeprav bi rajši delal kaj drugega. Če pride nevarnost, jih pusti in zbeži, ker mu zanje pač ni mar. Pravi pastir je drugačen. Na ovce ga ne veže služba ali pogodba, ampak ljubezen. Ni mu težko ne zgodaj vstajati ne pozno legati, ker ima ovce rad. Karkoli zanje stori, stori z veseljem. Če preti nevarnost, bo storil vse, da jo odvrne; celo življenje bo tvegal zanje.
Razmišljanje ob nedelji Dobrega pastirja
Od 12. aprila dalje je spet mogoč obisk svete maše v cerkvi. Seveda z omejitvami, z zaščitno masko, razkuževanjem rok, da se ohranja varnostna razdalja 1,5 m med enim in drugim gospodinjstvom.
Med tednom je malo ljudi pri sveti maši. Zato vsa vabim, da se, kadar koli želite, prav med tednom udeležite svete maše, ki je vsak večer ob 19.00 uri, ob četrtakih pa še zjutraj ob 8.00. Tako se v tem času izognemo morebitnemu prevelikemu obisku sv. maše ob nedeljah in naredimo to kar je mogoče, da smo osebno navzoči pri sv. maši.
Zakrament svete spovedi je mogoče obhajati pred sveto mašo.
Zakrament svetega krsta je v dogovoru z vsako družino posebej.
Zakrament svetega zakona je v družinskem krogu.
