Velika noč se je zgodila, Kristus je vstal. Da bi se ta nova resničnost udomači v naš vsakdan, praznujemo velikonočno osmino in velikonočni čas. Smrt je za nami, v Njem pa smo vstali v ta novi dan, ki nima zatona.
Vesela novica nam je zaupana! Kako zelo svetu manjka takih novic!
Na tem svetu tako živimo kakor v tistih osmih dneh Tomaža. Med prvim dnevom v tednu, ko ga ni bilo, kjer bi moral biti in v pričakovanju osmega dne, drugega srečanja s Kristusom. Kaj neki je Tomaž doživljal v tem času? Se je njegova vera res rodila šele na dan, ko je tudi sam zagledal Kristusa ali morda že vmes, ko so mu ostali pripovedovali, kaj so videli, ko se je sam spraševal ali je ta resničnost lahko tudi zanj otipljiva?
Nagovor župnika na Belo nedeljo, nedeljo Božjega usmiljena.
Kristjani, ki živimo med prvim in osmim dnem skupaj z drugimi Tomaži, imamo ta poklic in privilegij, da resničnost Vstalega živimo in utelešamo že tukaj in sedaj, z ranami in bratskimi odnosi, ki bodo vsem priča, da On živi!
