Rodovitnost trpečih
Enajstega februarja se oči mnogih, predvsem pa bolnih in trpečih, uprejo v Lurd. Tam se je leta 1858 deklici Bernardki prikazala Marija. V enem od videnj ji je naročila, naj z rokami izkoplje studenec, iz njega pije in se v njem umije. Tako je začel izvirati znani studenec in verniki so vodo iz izvira pojmovali kot blagoslovljeno. V Lurd vse od prvega prikazovanja prihajajo mnogi bolniki, da bi po Marijinem naročilu pili vodo ali se v njej umili, ker upajo, da jim bo Bog, po Marijini priprošnji, naklonil primerno zdravje.
A vedno ni vse po človekovih željah. Mnogim bolnikom tudi vztrajne molitve ne povrnejo zdravja. Ti bolniki si z velikim trudom prizadevajo sprejemati svojo bolezen in se navajati na omejitve, ki jih prinaša. Učijo se potrpežljivo prenašati trpljenje, neprijetne zdravstvene posege ter negotovost prihodnosti. Obenem mnogi ob bolezni izkušajo vse večjo osamljenost, odvisnost od oskrbe drugih, nerazumevanje in žalost zaradi težav, ki so včasih zelo hude.
Pogled na bolezen ima dva obraza. So bolniki, ki se tudi po mnogih letih ne morejo sprijazniti s težavami, ki so jih doletele. Dan za dnem objokujejo svoje izgubljeno zdravje, tožijo o krivici in nemoči ter grenkobo svojega počutja prenašajo na tiste, ki skrbijo zanje. Vrednost življenja vidijo le v mladosti, v življenjski moči in v tem, da jih nič ne omejuje. Moč njihovih težav se jim zdi pretežka, da bi se z njimi lahko kadarkoli resnično spoprijeli. Njihova bolezen tako postaja in ostaja njihovo trpljenje, ki si ga v ničemer ne morejo ovrednotiti.
So pa tudi bolniki, med njimi mnogi zelo trpeči, ki dopuščajo, da jih bolezen začne učiti. Uči jih vseh tistih kreposti, ki jim v naglici življenja in letih, ko so bili na višku svoje moči, niso dajali pomena. Bolezen jih uči ponižnosti, potrpežljivosti, hvaležnosti. Kaže jim ranljivost, minljivost in dragocenost življenja obenem. Nemoč telesa razpre njihovega duha za iskanje tistega, kar je v življenju najbolj pomembno in resnično nekaj vredno. Da jim željo, da v življenju tudi kaj velikega spremenijo ali znova poiščejo stik s tistimi bližnjimi, ki so jih nekje na poti življenja »izgubili«. Da jim možnost, da začno iskati resničen in iskren stik z Bogom, Marijo in celo s svojimi predniki, ki so pred njimi že prehodili »križev pot« morda prav iste bolezni. Bolezen jim nakloni obilo časa za molitev. Podari jim možnost, da svoje trpljenje po zgledu Jezusa začnejo darovati in se zavedati, da podarjajo nekaj, kar je vredno največ.
Bolniki in trpeči ljudje lahko prav v tem darovanju mnoga leta in kljub hudim težavam ohranjajo svojo rodovitnost. Trpljenje, ki ga spajajo s Kristusovim trpljenjem, in onemoglost, ki jo potrpežljivo darujejo, so biseri bolezni in duhovna moč, s katero ohranjajo svojo duhovno mladost. S tem sebi in drugim lahko koristijo celo bolj kot prej, ko so bili na višku svojih telesnih moči. Nobena molitev ne izzveni v prazno in nobeno darovano trpljenje ni zaman. To nam zagotavlja prav Marija iz Lurda, ki bdi nad svojimi trpečimi in jih tolaži z ljubeznivo materinsko skrbjo. Bolnik, ki njeno tolažbo začuti in jo v sebi prepozna, lahko ostaja v svoji bolezni miren in kljub trpljenju srečen.
Naj nas mesec februar v hvaležnosti poveže z vsemi, ki svoje trpljenje in onemoglost v bolezni darujejo za bližnje in so nam v svoji bolečini ter duhovni moči za zgled.
