Oditi z Bogom
Arsenij si je zakril obraz in zaihtel.
Z ihtenjem so prihajale njegove besede,
pretrgane in glasne, in motile tišino pokopališča.
»Zakaj je odšel umret na sámo?
Zakaj ni umrl pri naju, ki sva ga imela rada?«
Kristofor je s hrapavim dotikom Arseniju
obrisal solze in rekel:
»Tako naju je opozoril, da zadnjo minuto vsakdo ostane sam z Bogom.«
(Jevgenij Vodolazkin: Laurus)
Vsak odrasel človek in tudi marsikateri otrok je že doživel smrt nekoga, ki mu je bil posebej blizu. Nekaterim so bližnji umrli pred leti, drugim prav pred kratkim in je spomin na njihov odhod še vedno boleč. Nekateri so umrli po daljši bolezni, drugi zelo na hitro in je še danes težko verjeti, da jih ni več med nami. Ne glede na to, kdaj in kako je naš bližnji odšel, nam njegovi zadnji dnevi, ure in včasih tudi minute ostanejo v posebej živem in dragocenem spominu.
Ko bližnji umira, se svojci ob njem trudijo s skrbjo in bližino, da bi mu odhajanje čim bolj olajšali. Svojci poskrbijo za medicinsko pomoč, lajšanje bolečin in drugo mogoče udobje, da bi bilo trpljenje čim blažje. Poskrbijo za čustveno bližino, umirajočega tolažijo in se z njim pogovarjajo, ko to želi. S tem mu lajšajo njegove notranje stiske, se z njim spominjajo zanj dragocenih dogodkov, mu oprostijo napake, ko prosi odpuščanja in poskrbijo, da ga nihče ne vznemirja s tistim, o čemer noče več govoriti. Mnogi za svojega umirajočega poskrbijo tudi duhovno. V času umiranja zanj veliko molijo. Duhovnik, ki ga pokličejo, mu podeli zakrament sprave, obhajilo ter zakrament bolniškega maziljenja, ki mu pomaga ob njegovem prehodu v večnost. Čeprav je zelo težko sprejeti, umirajoči začne usihati, njegova zavest pa se umika svetu in prehaja v večnost.
Prehod v večnost je dejanje, ki ga umirajoči vedno naredi sam. Pot v večni prehod je zastrta tako našim očem kot tudi izkušnji in tu se začenja naše resnično slovo. Človek, ki umira, se v izbranem trenutku odtrga od svojcev in stopi na svojo novo pot. Potreba po umiku v času pred smrtjo je povsem naravna, za duhovni preporod nujna in po Bogu lastna vsakemu umirajočemu. V preteklosti so premnogi stari ljudje in tudi mlajši umirajoči pred smrtjo začutili potrebo, da se celó fizično umaknejo od svoje družine; pa tudi danes marsikateri svojec pove: »Ves čas sem bil ob njem, vendar je umrl prav takrat, ko me ni bilo zraven.«
Toda umirajoči v času umiranja v resnici ni sam. Svetniki, ki jim je bilo dano mistično doživeti proces umiranja, so napisali, da so ob umirajočem duhovna bitja – angeli, na prehodu v večnost pa ga pričakajo in spremljajo njegovi sorodniki in prijatelji, ki so umrli pred njim, Mati Marija in Bog. Vsi ti mu pridejo naproti, mu kažejo pot in mu pri preporodu v večnost pomagajo. To pa so bitja, ki jih umirajoči v tistih trenutkih najbolj potrebuje in s katerimi se v zanj čudoviti notranji preobrazbi poveže na novi izkustveni ravni.
Vsak, ki kot junak iz Vodolazkinovega romana Laurus umre sam, izpriča, da na koncu življenja človeku ostane samo Bog. Tisti, ki ima pogum umreti sam, toliko bolj kaže, da je umrl v miru in zaupljivi povezanosti z Bogom, s katerim je vzpostavil posebej močno vez. Za svojce, ki jih je zapustil žalostne, morda zmedene in prizadete, bo v resnici na poseben način prosil pri Bogu. Pošiljal jim bo mnoge duhovne milosti, v času njihovega prehoda pa jih bo pričakal tudi sam. Veliko zaupanje Bogu, ki ga je izrazil s svojim predanim odhodom, bo zanj sveta popotnica posebne vrednosti.Tisti, ki je živel pošteno, ne more težko umreti, je zapisal sv. Alfonz Ligvorij. Kdor svojo smrt popolnoma izroči Bogu, naredi najpopolnejše možno dejanje božanske ljubezni. Podoben postane svetim mučencem, umrlim zaradi vere in iz ljubezni do Boga. Svojci pa svojega človeka lahko spremljamo s prav takšno zaupljivo molitvijo, da bi bila njegova pot do Božjega Srca čim krajša in nadvse osrečujoča.
