Post in bližina Boga
V času posta se mnogo ljudi odloči za določeno odpoved. Nekateri se odpovedo določeni vrsti hrane ali sladkarijam. Drugi se dopovedo alkoholu ali uživanju kave. Spet tretji omejijo gledanje televizije, čas, ki ga prebijejo pred računalnikom ali uporabo svojega telefona. Vsak skuša najti nekaj, čemur se lahko odpove, da bi s to odpovedjo okrepil svojo duhovno moč, se zazrl v bistveno in se približal Bogu.
V preteklosti so se ljudje poslužili raznih vrst posta in pokore, s katerima bi izkazali moč svoje zvestobe, v odpovedi in trpljenju služili Bogu ter zadoščevali za grehe. Take oblike posta so šle tudi v skrajnosti, ki si jih težko prestavljamo. Tako so se nekateri svetniki za vse življenje odpovedali običajni hrani in za preživetje uživali samo preprosto, zelo pusto hrano. Zavetnik naše cerkve, sv. Anton Puščavnik, je vse življenje jedel suh kruh in pil vodo. Samo v visoki starosti si je za večjo moč privoščil nekaj oliv in olivnega olja. Sv. Hilarij je živel od petnajstih suhih fig na dan, sv. Makarij Aleksandrijski pa je jedel le fižol in surovo travo.
Mnogi svetniki so spali na trdih tleh, v mrazu in ob odprtem oknu. Nekateri (sv. Peter Alkartanski) so se celo odpovedovali spanju. Spali so le dve ali tri ure na noč, pa še to stoje ali sede pri mizi. Mnogi so nosili obleko iz raševine, ki je bila groba in jih je zbadala s svojimi vlakni. Nekateri (sv. Roza iz Lime) so si poleg tega nadevali še posebne pasove ali krone, ki so jih dodatno zbadale.
Mnogi so živeli puščavniško in samotno življenje ter se odpovedali družbi drugih. Nekateri so živeli v votlinah, zazidani v celice samostana (sv. Koleta) ali na nekakšnem stebru (sv. Simon), kjer so bili izpostavljeni vročini, vetru in mrazu. To so bili ljudje s posebno karizmo, ki so bili k tako skrajni pokori poklicani in so prejemali tudi posebne Božje milosti, da so jo zdržali. Ne glede na to, ali so nam ti spokorniki v zgled ali čudenje, nas opominjajo, da je post potreben in da nas Bog kliče k temu.
Smisel posta pa ni v tem, kako hudo in neobičajno odpoved si naložimo in koliko te odpovedi zdržimo, temveč v tem, koliko smo v tej odpovedi iskreni. Bistvo posta je v tem, da odpre našo notranjost in nas s prenovljeno močjo poveže z Bogom. Tudi če gre v primerjavi z omenjenimi spokorniki za povsem neznatne in malenkostne odpovedi, smo naredili enako dejanje kot oni, če nas post naredi občutljivejše za svetost ter nas odvrne od greha in malodušja srca.
Prva znana spokornica je bila ženska, ki jo omenja Sveto pismo, ki je vsa objokana od zadaj stopila k Jezusovim nogam in mu jih začela močiti s solzami (Lk 7,38). Ta ženska ni naredila nobenih velikih dejanj in odpovedi, se je pa nad svojimi grehi iskreno zjokala. Prav takšne solze omenja tudi sv. Janez Vianney, ko poučuje, kakšen mora biti post: Da bi človekovo dušo prečistili, so potrebne solze. Otroci moji, pokoro moramo jemati resno.
Omenjena ženska iz Svetega pisma je Jezusu brisala noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem (Lk 7,38). S tem, ko je Jezusove noge brisala s svojimi lasmi, se mu je zelo močno približala. Jezus je to bližino sprejel, ker je videl, da sta njena spreobrnitev in želja, da bi ga ljubila, iskreni. V prav tak bližnji odnos z Bogom nas kličejo vsake naše iskrene solze spreobrnjenja in na novo prebujena ljubezen do Boga, ki jo odkrijemo s pomočjo svoje žrtve in odpovedi. Ženska je Jezusu podarila najdragocenejše, kar je imela – svoje dišavno olje, s katerim mu je mazilila noge, in svoje srce, s katerim je začela hoditi za njim. S čim pa ji je vrnil Jezus? Jezus je rekel, da se bo za vse čase v evangeliju bral spomin na njeno dejanje. Vedno, ko Bogu podarimo nekaj najbolj svojega in dragocenega, se to zapiše v večen spomin.
Naj nas letošnji post navduši in nam da moči, da bomo upali stopiti tja, kjer bomo Bogu resnično blizu.
