Božja milost
Velike reči je On storil za nas, bili smo veseli,
naša usta bila so polna smehain naš jezik vriskanja.
Nemalokdo je v življenju izkusil, kako je, če se Božja milost v polnosti ozre nanj. Takrat ga Bog v vsem obilju obdari s tistim, po čemer je hrepenel mnoga leta. Mož in žena, ki sta leta zaman hrepenela po otroku, izvesta, da je žena zanosila in čez devet mesecev se jima rodi zdrav otrok. Dekle in fant, ki si želita prave ljubezni, nenadoma spoznata drug drugega, s katerim se jima ljubezen v polnosti uresniči. Nekdo, ki je bil bolan in je v bolezni trpel dolge mesece, dobi izvid, ki mu potrdi, da je popolnoma ozdravel. Še mnogo je dogodkov, ki pričajo o enakem.
Ko se v življenju zgodi nekaj takega, je občutek podoben, kot ga je imelo Izraelsko ljudstvo, ki je bilo v babilonskem suženjstvu mnogo desetletij. Ko jih je Bog osvobodil njihovega suženjstva, se jim je zdelo, kot da sanjajo. Njihova usta so bila polna smeha in njihov jezik vriskanja. V njihovo srce je prodrlo veselje, ki so ga po mnogih letih pomanjkanja, zapostavljenosti in trpljenja komaj zmogli nositi. Vanje je kot hudourniška reka prodrla čista radost, ki je zagotavljala, da bo odtlej vse drugače. Čas trpljenja je minil; napočil je čas blagoslova in obilne žetve. Ko Bog daje, daje v obilju, ki si ga ne moremo niti predstavljati.
Kdor pa je dospel do tako velike milosti, je bil v sebi najprej globoko preizkušan. Ljudstvo, ki ga je Mojzes izpeljal iz Egipta, se je skozi puščavo prebijalo štirideset let. Šele tisti, ki so v upanju in potrpežljivosti zdržali, so po mnogih letih dospeli do pokrajine zelenih gričev in potokov. Anton Puščavnik, ki je prejel celó izredne milosti, se je v svojem samotišču s trudom postil dvajset let, preden ga je Bog obdaril z milostmi preroštva in ozdravljanja drugih. Trpljenje in pomanjkanje sta nam dobro znana. Takrat nas preizkuša mnogo misli: da nikoli ne bo bolje; da nimamo več moči, da bi zdržali; da nas Bog ne usliši; da ga morda sploh ni; da gre vsem drugim bolje; da vse skupaj nima smisla … Vera in upanje v času trpljenja tlita kot šibka žerjavica, ki niha med tem ali naj žari ali naj kar ugasne. Preizkušani smo v veliki potrpežljivosti, v prenašanju hudega in bolečega; v veri ter upanju, naj se vendar oprimemo Boga in zaupamo, da nas vodi po poti blaginje in ne nesreče. Potem pa vendar pride dan, ko Božja milost v vstajenjski moči stre verige našega trpljenja in smo kakor Izraelsko ljudstvo poklicani: Veseli se, hči Sionska, vriskaj hči Jeruzalemska!
Dan veselja in vriskanja pa se ne zgodi vsak dan. Prav tako »glavnega dobitka« Božje milosti ni deležen vsak od nas. Zato pa so tisti, ki se jim to zgodi, poklicani k toliko večjemu pričevanju in prinašanju upanja tistim, ki so še na poti. Vsi, ki še niso osvobojeni, ki še niso dotrpeli, katerih tlaka še ni dokončana in krivda še ne poravnana, imajo v uresničeni Božji milosti upanje in zgled, da bosta tudi njihovo trpljenje in potrpežljivost nekoč bogato poplačana. Kdor seje v trpljenju, žanje v veselju; nekdo na tem svetu, drugi pa po smrti, ko prejme obilno plačilo. Božje obljube so zanesljive. Vsi pa smo poklicani k velikemu upanju in pričakovanju, saj imamo v obilnih Božjih darovih zagotovilo, da Bog v vsej polnosti dela za nas in da vsakogar blagoslovi ob pravem času.
