Dotik svetosti
Sveta Terezija Deteta Jezusa je bila še otrok, ko je že iskala svetost. Ni je iskala samo v molitvi ali duhovnosti, temveč se je je želela tudi v resnici dotakniti. Preden je vstopila v samostan, je bila na potovanju v Rimu, kjer je obiskala Kolosej.
Tam je pokleknila in se z obema rokama dotikala tal, kjer so umirali krščanski mučenci. V katakombah se je skrivaj izmuznila do grobnic, potisnila svoj otroški prst skozi režo in se dotaknila svete kosti mučenca. Svetosti je želela biti tako blizu, kolikor je le mogla.
Svetost se pogosto zdi vzvišena in oddaljena, vendar v vseh časih stopa prav do nas. Včasih stopa v taki popolnosti in moči, da resnično ne dopusti človeškega dotika. Ko je Mojzes videl goreči grm, se mu je v vzhičenosti želel približati. Z roko se je želel dotakniti tiste posebne in prelepe svetlobe v obliki ognja, kakršne še ni videl. Toda takoj je zaslišal glas, naj se svetlobi ne približa in naj si sezuje sandale z nog, kajti celo zemlja, ki je obdajala ogenj, je bila polna svetosti (prim. Mz 3,1-6).
Ko se je Jezus po vstajenju prikazal Mariji Magdaleni in se ga je ta želela dotakniti, ji je Jezus rekel, naj se ga ne dotika več. Bil je v poveličanem telesu, ki se ga človek ni smel več dotakniti (prim. Jn 20,11-18). Tudi svetih olj in Najsvetejšega, ki je v tabernaklju, se človek ne sme dotakniti. Dotakne se ga lahko duhovnik, a le ob prejemu svetih zakramentov.
Svetost pa stopa tudi med nas. Vse cerkve in romarski kraji so polni svetosti. V ta svetišča vstopamo, se v njih duhovno napolnjujemo, očiščujemo in smo svetosti lahko blizu. S svetostjo je napolnjena vsaka sveta maša, med katero se ta svetost bogato izliva po besedi, pesmi in skrivnosti spremenjenja. Sveti so vsi zakramenti in blagoslovi, pa tudi blagoslovljeni kipi, slike in nabožni predmeti, ki jih lahko nesemo s sabo domov, jih gledamo, ob njih molimo in jih držimo v svojih rokah. Svetost se podarja tistemu, ki jo išče in po njej hrepeni.
Poseben dotik svetosti pa je sveto obhajilo. Po eni strani gre za najgloblje dejanje Boga, ko hostije po posvetitvi spremeni v Najsvetejše, v pravo Jezusovo telo. Po drugi strani pa Najsvetejše, ki se mu praviloma ne bi smeli niti približati, kaj šele se ga dotakniti, v svoji bližini celo preseže ta dotik in vstopi v nas same. Ko zaužijemo hostijo, se ta v povsem materialnem smislu vgradi v naše telo in preide v naše celice in kri. Na enak način ogenj te popolne svetosti, ki je zajet v njej, objame naše srce kot Mojzesov goreči grm in ga použije v popolni združitvi z Bogom. Človek, ki zaužije hostijo, »nosi Boga, sije Boga«.
Dan, ko otrok prejme prvo sveto obhajilo, je zato poseben dan. Bela obleka, v kateri pristopi prvoobhajanec in majhna bela hostija samo na zunaj kažeta to enost, v kateri sta oba oblečena v enako svatovsko oblačilo. Otrok to doživlja preprosto, iskreno in otroško. Včasih se navzven zdi, da ne razume ali celo da mu celo ni mar tako velikega pomena, ki ga ima prva hostija za njegovo življenje, toda Bog prav otrokom zna spregovoriti na način, ki ga odrasli ne slišimo več. Skrivnost prvega svetega obhajila vanje vstopi mimo vseh razlag, navodil ali vzvišenih besed, s katerimi jih obdamo odrasli. Njihovo otroško srce se kot topla glina prepusti Stvarniku in pusti, da ga oblikuje z na novo odkritim dotikom hostije. Vsak dotik in delovanje Boga v človeku namreč vedno ostaja tudi skrivnost. Naj sveta Terezija Deteta Jezusa kot priprošnjica spremlja naše letošnje prvoobhajance in varuje vsa otroška srca, da bodo v sebi ohranili čut za svetost in iskreno ljubezen do Boga.
