(Ne)obstoj pekla
Če nikoli ne izpolnim Božje volje in vedno ostanem v grehu, bom večnost preživel v protislovju s samim seboj. Obenem bom nekaj in nič: življenje, ki bo hotelo živeti, pa bo mrtvo in smrt, ki bo hotela biti mrtva, pa ne bo mogla povsem umreti, ker bo morala še vedno živeti. (Thomas Merton)
Besedo pekel poznamo. Je stanje duše (oziroma kraj nadaljnega življenja) človeka po smrti, ki je grešil in se svojih grehov ni pokesal. Ne glede na to, da je razodetje o peklu kot stanju groze in večne kazni prisotno tako rekoč od začetka stvarjenja, pa so se pojmovanja o njem v zgodovini spreminjala. V starem in deloma še srednjem veku je bilo verovanje pretežno črno-belo. Verovali so, da kdor umre brez greha, pride v nebesa, vsak drugi – ne glede na težo greha – pa v pekel. Poudarjala se je predvsem pravičnost Boga, ki je po smrti človeka dosleden v izvrševanju svojih kazni.
Kasneje se je ta slika omilila. Prišlo je razodetje o obstoju vic – vmesnem stanju očiščevanja, ki daje grešnikom tudi po smrti možnost, da se očistijo grehov in dosežejo nebesa. Vedno bolj se je razodevala Božja ljubezen in Božje usmiljenje, ki tudi najhujšim grešnikom daje možnost obžalovanja in s tem odrešenja. Božje usmiljenje naj bi prevladovalo nad njegovo pravičnostjo.
Pojmovanje Božje ljubezni in usmiljenja pa je šlo tako daleč, da so se vnele razprave, če pekel v resnici sploh obstaja. Kako bi lahko Bog, ki je tako usmiljen in dober, kogarkoli poslal v pekel? Nekateri so bili zato mnenja, da naj bi pekel obstajal samo teoretično (kot grožnja) ali pa da v resnici obstaja, vendar naj bi bil prazen, brez duš. Nekateri pa so bili celo mnenja, da sta pekel in hudič samo izmišljotini, s katero Cerkev straši otroke in naivne vernike.
A vidci in mistiki so imeli v vseh obdobjih videnja pekla, ki so ga opisovali kot grozovitega in resničnega. V njem so videli ljudi (duše), ki so tonili v plamenih nekakšnega ognja in vsakovrstnih mukah, ki so bile popolnoma stvarne in resnične. Pekel jim je bil resda prikazan na preprost način, ki so ga lahko razumeli (ogenj, smrad, grozljive živali…) – saj je duševne in duhovne muke težko prikazati – a tisti, ki so to videli in pekel opisovali, so bili nad njim pretreseni.
Enega najbolj jedrnatih in obenem pretresljivih opisov pekla je podala s. Favstina Kowalska, poljska redovnica, ki je imela več videnj Jezusa in je bila glasnica Božjega usmiljenja. V svoj znameniti in danes po vsem svetu znani Dnevnik je napisala: Največje muke v peklu so: izguba Boga, neprestani očitki vesti, zavest, da se ta usoda ne bo nikoli spremenila, duhovni ogenj krivde, ki bo dušo neprestano prešinjal, a je ne bo uničil, stalna tema in občutek zadušljivosti, stalna prisotnost satana, zmerjanje, preklinjanje, nemir in strašen obup.
Ko je Jezusa vprašala, zakaj je kljub njegovemu usmiljenju toliko ljudi v peklu, ji je rekel: Moje usmiljenje tega noče, toda moja pravičnost to zahteva. Usmiljenje in pravičnost sta z roko v roki torej tista kriterija, po katerih bo po smrti sojen vsak človek. S. Favstina Kowalska je zapisala tudi: Jezus pri umiranju vsaki duši da svetli notranji trenutek – če duša hoče, se ima možnost vrniti k Bogu. Toda pogosto so duše tako zelo trdovratne, da zavestno izberejo pekel.
Če se vprašamo, kako je mogoče, da kljub vsej očitnosti nekateri še vedno raje izberejo greh, temo in satana, kot Boga, na to odgovarja ameriški redovnik Thomas Merton, ki piše: Hudič ni neumen. Ljudem zna do nebes vsiliti taka čustva, kot bi jih sicer morali občutiti do pekla. Ljudi pripravi do tega, da se bolj ustrašijo milosti kot greha. Človek pa je tako ubog na razumu, zadostuje mu, da ga nekajkrat mrzlo spreleti po hrbtu in že ni več sposoben jasno videti resnice o čemer koli. Le zakaj nas misel na pekel tako presune? Nihče ne gre tja na silo. Tisti, ki se tam znajdejo, so si pekel izbrali sami. Do pekla jih pripeljeta izzivanje in upor proti delovanju Božje previdnosti in milosti. S tem, ko jih Bog obsodi, samo potrdi njihovo odločitev.
S. Favstina Kowalska zaključuje: Vsak, kdor se preda Božjemu usmiljenju, bo rešen. Tudi če bodo njegovi grehi rdeči kot škrlat, lahko postanejo beli kot sneg. Pogoj je zgolj človekova svobodna privolitev Bogu in zaupanje v to veliko Božje usmiljenje. Pekla se torej nikomur ni treba bati. Treba pa je moliti za tiste, ki se v grehu in strahu odvračajo od Boga; ki nimajo moči, da bi sprejeli usmiljeno Božjo milost ter ne vidijo upanja, da bi nekoč lahko tudi oni zasijali v Bogu.
Podoba usmiljenega Jezusa, 22. 2. 1931 je s. Favstina videla Jezusa, oblečenega v belo obleko. Eno roko je imel dvignjeno v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Izpod obleke sta prihajala dva žarka luči: rdeče in bele barve.
