3. postna nedelja – 3. marec 2024
Dogodek očiščenja templja radi navajamo kot primer, kako Jezus v »sveti jezi« poskrbi za urejenost bogoslužnega prostora – jeruzalemskega templja, svetinje med svetišči po vsej judovski deželi. A prej ali slej – apostolom šele po vstajenju – je postalo jasno, da ga ni toliko zanimalo zidovje jeruzalemskega templja kot pa človekovo srce, središče srečevanja z Bogom. Evangelist Janez lepo komentira dogajanje: on pa je govoril o templju svojega telesa. (Jn 2,21)
V zgodovini Božjega izvoljenega ljudstva na poti v obljubljeno deželo je skrinja zaveze z dvema ploščama z desetimi zapovedmi veljala za znamenje Božje navzočnosti med svojim ljudstvom. Zato so ji namenili posebno mesto: po poti v puščavi so jo hranili v posebnem, shodnem šotoru. Na pobudo kralja Davida ji je njegov naslednik kralj Salomon postavil mogočno svetišče, jeruzalemski tempelj. V Jezusovem času je obstajala njegova manj mogočna, a vseeno dragocena različica, ki se je ohranila po mnogih zgodovinskih pretresih. Tam so se ljudje zbirali, da bi častili Boga. A namesto čistih in iskrenih ter ljubečih src so Bogu darovali vse prej kot to: daritvene živali, tempeljski dar, navade in običaje. Jezusovo očiščenje templja zato ni zgolj čiščenje in urejanje stanja v svetem prostoru. Od tempeljskih kamnov želi usmeriti pogled k človekovemu srcu. Je začetek udejanjanja besed, izrečenih ženi Samarijanki: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. … Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče.« (prim. Jn 4,21.23)
V naš postni »projekt« – sodeč po evangeliju – torej ne sodi toliko skrb za postne drže in zaobljube same na sebi. Te naj nam koristijo, da očistimo naš tempelj, naše svetišče, naše središče, naše srce vsega, kar ne sodi tja. Tako bodo naša srca res postajala svetišča Svetega Duha, ki prebiva v nas in po nas deluje v svetu.
