Ljudski župnik, duhovni vodja, jadralni padalec, ljubitelj gorništva, narave in športa
Jožef Poje, novi župnik v župniji Brezovica, je s 1. marcem prišel bogoslužje opravljati na Brezovico. Rodil se je v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je odraščal v družini še z dvema starejšima sestrama. Po osnovni šoli se je vpisal na srednjo strojno šolo in nato študiral na fakulteti za strojništvo v Ljubljani, kjer je diplomiral s področja energetike. Čas študija je bil čas življenjske odločitve za duhovništvo. Kot absolvent je stopil na nov začetek, v ljubljansko bogoslovje in se vpisal na Teološko fakulteto. Za duhovnika je študiral v Ljubljani. Pred novo mašo je bil diakon v Komendi, nato pa kaplan v Železnikih, v Dražgošah in na Zalem Logu. Drugo kaplansko mesto je bilo v Zagorju ob Savi, kjer je bila v soupravi tudi župnija Sv. Planina. Sledilo je duhovniško delo, oskrbovanje bolnikov, v ljubljanskih bolnišnicah: v Kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu. Iz Ljubljane je odšel za duhovnega pomočnika v Cerklje na Gorenjskem, kjer je bil sočasno tudi odgovoren za dom Oaza miru na Ljubelju. Po slabem letu dni pa je postal župnik v župnijah Nova Oselica in Stara Oselica, kjer je bil župnik nekaj manj kot štiri leta. Čeprav se četrto leto župnikovanja še ni zaključilo, je bila s 1. marcem letos zopet selitev – tokrat v našo župnijo. Po tragični izgubi župnika Jožeta Gregoriča, s katerim se je poznal še iz časa študija, ga je njegova življenjska pot, po izbiri nadškofa in Božji previdnosti pripeljala k nam. Novega župnika vam predstavljamo v tokratnem intervjuju.
Kdaj se je rodila želja po bogoslužju, želja postati duhovnik?
Ta misel o duhovnem poklicu je prišla zelo neopazno. Šele kot študent strojništva, ko sem se pripravljal na prvi izpit, sem začel razmišljati, kaj je moja življenjska pot, moj poklic. Ena stvar je služba, zanjo je potrebna izobrazba, drugo pa je poklic. Kaj sem, kaj bom? Tako se je počasi izoblikovala želja – biti duhovnik.
Kako so doma reagirali starši in sorodniki na vašo odločitev?
Oče je sprejel odločitev čisto mirno. Rekel je nekaj podobnega kot: saj se mi je že kar zdelo, da se boš za nekaj takega odločil. Mama je bila bolj začudena. Vendar vsi, tudi sorodniki, so sprejeli mojo odločitev z veseljem.
Kako vam je všeč tu, na Brezovici?
Zbiram občutke, spoznavam… Dogodki, ki so se zgodili, so se odvili zelo na hitro. Tudi prihod na župnijo ni bil ob običajnem času, prvega avgusta, kot so redne menjave župnikov in kaplanov. Vsaka nova župnija je sprememba v življenju. Morda sem prav na to navajen zaradi številnih selitev. Zaradi velikosti župnije pa bo potrebno kar nekaj časa, da spoznam utrip in življenje v celotni župniji.
Kakšni so vaši hobiji?
O mojem hobiju je povedal največ nekoliko nenavaden »prihod« na Brezovico – z berglami (smeh). Dobrih šest let letim z jadralnim padalom. V veliko veselje mi je gorsko jadralno padalstvo, kjer se združuje hoja v gore in letenje z vrhov gora. In prav pri tem sem se, ob poletu s Porezna, mesec dni pred prihodom na novo župnijo poškodoval peto. Zelo rad sem v naravi. Še kot dijak sem veliko gorsko kolesaril, hodil v hribe, malo plezal, tekel, smučal… A za vse žal ni dovolj časa.
Glede na to da se pišete Poje, ali tudi prepevate radi?
Pojem že rad. A kaj ko si s tem včasih kvarim ugled priimka (smeh). Ni vsak za vse. Hvaležen sem enemu potrpežljivemu učitelju, ki me je v času bogoslovja vsaj nekoliko naučil bogoslužnega petja pri maši.
V brezoviški cerkvi si že nekaj let prizadevajo za nakup novih orgel. Kako daleč je ta projekt in ali ga boste peljali naprej?
V drugem tednu meseca marca je bilo srečanje z izdelovalcem orgel, g. Tomažem Močnikom, s katerim je sklenjen dogovor, da se letos jeseni začne s postavljanjem orgel v cerkvi. Po pogodbi o izdelavi orgel sta zdaj plačana dva obroka od štirih obrokov celotne cene orgel. Tretji pa bo plačan pred začetkom del. Izvajalec je zagotovil, da bodo orgle postavljene in predane v uporabo za veliko noč leta 2016. Tako ostaja le še četrti del plačila – po končanih delih.
Kako sodelujete z brezoviškimi farani, so vas lepo sprejeli medse?
Sodelovanje je lepo. Tega si želim tudi v prihodnje. Tudi sprejem je bil prisrčen, skrbno pripravljen. Brez sodelovanja se ne da kaj dosti narediti. Pa naj bo to doma, v soseski ali v župniji.
Imate radi delo z otroki, z mladino?
Z mladimi sem rad. Čeprav je to odgovorno delo, je lepo. Mlad človek je poln življenja, idej, ustvarjalen. To pa vsi potrebujemo.
Kaj pa si morda vi želite od svojih župljanov?
Ker so župljani vsi prebivalci, ne samo tisti, s katerimi se vsako nedeljo srečam pri sveti maši, v prvi vrsti želim, da bi bili ponosni na svojo domovino, na svoj materni jezik in kulturo. Kot župnik pa želim, da bi župljani odgovorno skrbeli za svoje versko življenje, ostali zvesti Bogu in kljub medsebojni različnosti, s spoštovanjem in iskrenostjo sprejemali drug drugega. Brez pristnega razumevanja ni lepega življenja.
Kako se je po vašem mnenju v tem času spremenil pogled na vero?
Če je bilo pred desetletji, kljub političnemu zatiranju in preganjanju, versko življenje prisotno veliko bolj med ljudmi kot danes, se zavedam, da so mnogi zelo globoko verni. Verska praksa, življenje po zakramentih, se je zmanjšalo, gotovo pa se je poglobila osebna vera, osebno prepričanje in zvestoba do Cerkve. Bolj me skrbi množica tistih, ki jih vprašanje vere nič ne vznemirja in so »zadovoljni«, če imajo le vsega dovolj, kar si želijo.
Kaj bi radi spremenili, za kaj si boste prizadevali?
Rad bi, da ljudje začutijo, da je biti kristjan, biti veren, lepo. Da vera in živ, iskren odnos do Boga ni le breme in obveznost, ampak, da prinaša nekaj več, več upanja, več veselja, bolj bogato življenje. Rad bi, da bi ljudje čutili, da je župnija njihova, kot ena velika družina, za katero so s svojo pripadnostjo tudi odgovorni.
Intervju je pripravila Vesna Novak, objavljen je bil 3. aprila 2015
Vir: Občina Brezovica
