Četrtek, 24. junij, rojstvo sv. Janeza Krstnika, slovesni praznik, ob 19.00 uri, sv. maša na Logu v cerkvi.
Petek, 25. junij, Dan državnosti, ki obeležuje spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna.
Žive naj vsi narodi
ki hrepene dočakat’ dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
Letos obhajamo trideset let samostojne države Slovenije. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni kasneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost.
Petek, 25. junij, ob 19.00 na Brezovici sv. maša za domovino, na praznik Dan državnosti, ob tridesetletnici samostojne države Slovenije.
Po sveti maši bo akademija ob dnevu državnost, ki jo pripravlja mešani pevski zbor Brezovica.
MOLITEV ZA DOMOVINO
Nebeški Oče, postavil si nas v to lepo domovino, da bi izpolnili svoje poslanstvo in bili odprti za življenje. Vendar nas mnoge sile odvračajo od tega; prevečkrat iščemo sebične koristi in pozabljamo na druge. Zato Te prosimo za dar skesanosti in spreobrnjenja Naj Tvoj Duh zaveje nad možmi in ženami, ki nas vodijo, da bodo delovali za pravičnost in razvoj domovine, nam pa pomagaj, da bomo odgovorni na svojem mestu in da se bomo kljub razlikam veselili drug drugega.
Pomagaj nam podpirati mlade, biti blizu družinam in ostarelim ljudem. Nauči nas prisluhniti vsem, ki trpijo. Na priprošnjo nebeške matere Marije se nas usmili, molitev in post naj bosta naša zaveza s Teboj. Prosimo Te, podeli nam blagoslov za naše osebno in skupno življenje.
Amen.
S PONOSOM RECIMO: ZDRAVA BODI, NAŠA LEPA DOMOVINA!
V dneh, ki so pred nami bi morala vsa Slovenija prepevati Odo radosti, pesem sužnjev in Zdravljico. Vsi, ki kaj dajo na slovensko samobitnost in lastno državo, bi morali pokati od veselja in navdušenja, da smo pred tremi desetletji doživeli najsvetlejši trenutek zgodovine svojega naroda.
Ljubljanske in druge ulice bi morale biti polne slovenskih zastav, pesmi in plesa. Po koronski krizi ohromljenega življenja bi si lahko dali duška na ulicah, vse kaže, da nam bo celo vreme naklonjeno. Čas je za praznovanje, za proslavljanje, za zavedanje, kaj imamo in kaj ne smemo izgubiti. Na kresno noč bi morali zagoreti kresovi po naših vrhovih, ki bi kakor v času turških napadov sporočali, tu smo in se ne damo.
Pri cerkvi sv. Ane na Mali gori nad Ribnico je tabla, na kateri so označeni kraji od Vinice do Ljubljane, torej od hrvaške meje do glavnega mesta, kje vse so zagoreli kresovi, da so sporočali o turških vpadih.
Danes bi morali narediti nove kresne poti, od vzhoda do zahoda, od juga do severa lastne države, da bi drug drugemu in celemu svetu sporočili, tu kjer gorijo kresovi, gorijo naša srca za našo domovino, gorijo za Slovenijo, tudi za Evropo in ves svet.
In ker je Guinnessova knjiga rekordov tako priljubljena, bi lahko prižgali kresove na vseh slovenskih markantnejših vzpetinah in bi gotovo dosegli rekord. Če bi ob tem angažirali še vse narodne in druge ansamble, ki bi igrali ob isti uri po celi Sloveniji, bi nastalo podobno vzdušje, kot je bilo pred tridesetimi leti.
Takrat nas je nosilo od zanosa na Plebiscit, na prve volitve, na razglasitev samostojne države Slovenije.
Vem da sanjam!
Vem da sanjam, a tudi pred tridesetimi leti smo sanjali, četudi nam je takratni predsednik povedal, da so sanje dovoljene samo na kresno noč. A mi imamo kresno noč vsako leto in za to bi smeli sanjati vsaj enkrat na leto.
Pogled v našo narodno preteklost nas končno lahko navdaja s ponosom. Koliko narodov na tem svetu je z dvomilijonskim številom prebivalstva uspelo doseči lastno državo?
Od 195 držav se nahajamo v zadnji četrtini, na 146 mestu. Da ne govorimo o številčnejših ljudstvih in narodih, ki nimajo svoje države, če spomnimo samo na nam najbolj znane in bližnje, Katalonce in Kurde. Že zgolj to dejstvo je velik razlog za veselje, da imamo nekaj, kar mnogi nimajo. Pri tem pa lahko pustimo ob strani naš geografski položaj in naravni habitat, ki sam po sebi govori, da živimo na površini enega od draguljev tega planeta.
Za kristjana seveda lastna država ni Božje kraljestvo na zemlji, je pa tisti okvir, ki nam ponuja možnost, da smo gospodarji na svoji zemlji. Na prispevek kristjanov na poti do lastne države smo lahko vedno ponosni in samozavestni.
Zgodovinar Stane Granda je v zborniku ob 30. letnici samostojne države, z naslovom, »Z lepilom na podplatih«, trasiral celotno pot v samoslovenstvo, kot on, po avtorjih iz emigracije, poimenuje zgodovinske mejnike, ki so gradili našo samopodobo.
Sam naj spomnim na dva človeka, ki sem ju osebno poznal. Zgodovinarja Franceta Dolinarja st. sem enkrat srečal v Rimu, v času študija. Imam njegovo drobno knjižico z naslovom, Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918.
Med drugim v sklepnem delu piše: »Vekovite narodne naloge nikoli ne smejo postati odvisne od politične taktike. V politični strategiji moramo Slovenci imeti samo en cilj, neodvisno slovensko državo… Govoriti o federaciji ali konfederaciji preden je konstituirana suverena slovenska država, se pravi postavljati voz pred vprego… Dokler ni samostojne slovenske države, Slovenci politično žive še vedno v predzgodovini… Odgovornost za prihodnja pokolenja pa nalaga vsem kritično presojo naše zgodovine…«
Druga pomembna osebnost, ki sem jo poznal, in ki je vplivala na moje samoslovenstvo, je bil pokojni duhovnik Franček Križnik. V času njegovega študija v Rimu je skupina, ki se je poimenovala Ypsilon, v kateri je bil tudi nekdanji veleposlanik Ivan Rebernik, izdala dokument, naslovljen na slovensko javnost, pod naslovom: Slovenija 1968, kam?
V tridesetih točkah tega dokumenta med drugim beremo:
»Mednarodni pomen Slovenije v okviru Jugoslavije je neznaten, če pa bi imeli svojo samostojnost in neodvisnost, bi v svetovnem merilu pomenili veliko več. Lahko bomo res postali most med Vzhodom in Zahodom šele tedaj, ko si bomo pridobili možnost samostojno dihati , ko bomo imeli mednarodno priznanje, da smo narod, ki si to zasluži in je tega sposoben. Neodvisna država nam je v današnjih zgodovinskih okoliščinah neobhodno potrebna, ker je edino sredstvo , ki lahko zajamči našemu narodu bodočnost in obstoj, ter mu da možnost, da zadobi mednarodno reprezentativnost in varstvo«.
Tako jasne poglede so pred več kot tridesetimi leti imeli ljudje, ki so verjeli v demokratični družbeni red in so dobrobit naroda postavljali pred sleherno ideologijo.
Na žalost, na veliko žalost!
Na žalost, na veliko žalost, je našo slovensko občestvo usodno razdelila ideologija, ki je za nekatere postala prvo in edino merilo političnega življenja. Razumljivo in logično je, da kdor postavlja ideologijo nad narod in njegovo suverenost, ne bo nikoli delal in sprejemal odločitve, ki bi bile v dobrobit celotne skupnosti.
Usodni rez ideološke katastrofe se nam je zgodil v času druge svetovne vojne in po njej, ko so komunisti uporabili vsa sredstva za dosego oblasti, s tem pa so povozili in pomendrali dobršen del slovenskega prebivalstva.
Nadaljevanje te metode se je žal nadaljevalo tudi po osamosvojitvi in traja vse do danes. Za to smo sicer nekaj dosegli, vendar bi lahko veliko več, če bi ne imeli te ideološke zavore, ki se je globoko ugnezdila v zavest prevelikega dela prebivalstva.
Površen pogled na dosedanje volilne rezultate nam ilustrira stopnjo državotvorne miselnosti volilnega telesa. Kristjani so večinsko volili tri stranke: Krščanske demokrate, kasneje Novo Slovenijo, Slovensko ljudsko stranko in Slovensko demokratsko stranko.
Volilni rezultat od leta 1992 do danes v seštevku krščanskih demokratov in ljudske stranke, se je od skupnih 25% leta 1992 do leta 2004, skoraj prepolovil, na skupnih 15%. Med tem se je od slabih 4% na skoraj 30% povečal delež Slovenski demokratski stranki. Od leta 2011 je skupni delež Nsi in SLS ves čas okrog deset procentov, delež SDS pa med 20 do 26%. Volilno telo, ki se v glavnem pretaka med temi tremi strankami, ki predstavljajo trdo jedro nekdanjega Demosa, se ves čas giblje pod 50%.
Najboljši skupni rezultat so te stranke dosegle 1996, dobrih 45%. Za vse tri stranke lahko rečemo, da so bile ves čas dosledne zagovornice preloma z nekdanjim komunističnim sistemom, leta 1990.
Drugače od njih so razmišljali v strankah kontinuitete in v strankah večnega eksperimentiranja. Med slednje lahko štejemo predvsem nekdanji LDS in stranke, ki so prevzele ime predsednikov za svoje stranke.
Stranka LDS pod vodstvom Drnovška in po njem, je skrbela predvsem za to, da se v političnem smislu ne zgodi kakršen koli prelom s staro totalitarno prakso. Ko je po volitvah leta 2008 izginila iz zemljevida, je njeno volilno telo migriralo najprej k Jankoviču, za tem k Cerarju in Šarcu, v prihodnje se obeta migracijski val k nogometnim funkcionarjem.
Ves ta proces, tega dela političnega telesa in njegovih funkcionarjev, je onemogočal razvoj slovenske države v vedno bolj izdelano demokratično in za ljudi namenjeno odločitev pred tridesetimi leti. Vse te stranke in njihovi voditelji so najbolj odgovorni za to, da nismo dosegli večine tistega, za kar smo se odločali na plebiscitu.
Večni Status quo?
Razumljivo je, da od naslednikov komunistične stranke ni pričakovati, da se bodo poslovili od svojih metod upravljanja z oblastjo. Usodneje pa je bilo to, kakšno vlogo je igrala strankarska paleta, ki ni izoblikovala lastne resne strankarske strukture in tudi v državnih strukturah dovolila in podpirala, da ostane pri Status quo.
Tipičen primer je odnos do katoliške Cerkve, ki se je pokazal skozi procese pri doseganju meddržavnega sporazuma. Drnovšek ni naredil nobenega koraka v smeri razvoja tega odnosa v duhu demokratičnosti. Omogočil je samo uzakonitev obstoječega.
Z drugimi besedami, stranka komunistične kontinuitete, ki je danes SD in stranke, ki so prihajale in odhajale zaradi svojega večnega migracijskega volilnega telesa, so naredile vse, za ohranjanje privilegijev pridobljenih z oblastjo po drugi svetovni vojni. Demontaža vse te navlake je vsa ta desetletja pobrala ogromno energije in davkoplačevalskega denarja, ki bi lahko bil usmerjen v razvoj in ustvarjalnost, ne pa v privilegije in oportunizem.
Po tridesetih letih se še vedno opletamo s temi težavami in režiserji te politike, delajo natančno to, kar pravi Dolinar, da bi ne smeli početi, namreč, da je država odvisna od politične taktike, ne pa od krepitve neodvisne slovenske države in z njo neodvisnega in demokratičnega državljana.
Spreminjanje strankarskih imen in njihovih voditeljev, je en sam velik dokaz, za kaj tem ljudem gre: da ostanejo za vsako ceno na oblasti in ohranijo pridobljene privilegije. Oboje je v diametralnem nasprotju s tem, kar bi naj demokratična država bila. Po zaslugi ali krivdi Šarca, te stranke ob praznovanju 30. letnice niso na oblasti. V kolikor bi bile, bi imeli eno samo nočno moro na mesto praznovanja.
Kako z lahkoto postavljajo politično taktiko pred državotvorne interese, kažejo s tem, ko preko svojih satelitov blatijo sedanjo vlado in njenega predsednika po celotni svetovni medijski sceni. Kakor jim ni bilo do lastne države pred tridesetimi leti, tako jim ni mar zanjo tudi danes.
V času predsedovanja bi bila zgodba o uspehu, če bi ključne politične sile sklenile predvolilno premirje in se v celoti posvetile promociji Slovenije na evropskem in svetovnem političnem parketu. Ne pa, da bomo naslednjih šest mesecev spremljali navidezno ali dejansko predvolilno propagando.
Kdo ima od tega koristi? Država in državljani gotovo ne, pač pa tisti, ki to histerijo neprestano ustvarjajo. Svojo državotvorno nesposobnost pa dokazujejo s tem, da niso sposobni ustvariti lastne stabilne politične skupine, kaj šele stabilnih državnih sistemov in podsistemov.
Nestabilnost in pobalinstvo
Nestabilnost strankarskih struktur je voda na mlin nestabilni državi. Kdor neprestano ustvarja nove stranke z novimi obrazi, deluje ne samo nedržavotvorno, pač pa pobalinsko, nezrelo, neodgovorno in razdiralno.
Od razpada LDS naprej gledamo to klovnovsko in šarlatansko politiko, brez programov in voditeljev s težo. Gledamo tudi vedno bolj brezbrižno mlajšo generacijo, ki skozi celotno izobraževalno vertikalo ne osvoji osnov in abecede demokratične družbe.
Neglede na vso to politično nezrelost in eksperimentiranje, imamo svojo državo in smo danes gospodarji na svoji zemlji, kot še nikoli v zgodovini. Na to velja nazdraviti, zvoniti z vsemi zvonovi, se veseliti in praznovati, se Bogu zahvaliti za vse prejete milosti in za to, da smo pred tremi desetletji z malo žrtvami in prelite krvi dosegli, kar so naši predniki sanjali in razmišljali.
Tudi tisti, nedolžni in izvensodno pobiti v kočevskih in drugih jamah so zaslužni za to, da imamo danes mir in da lahko delamo za večjo pravičnost.
Vsem, ki so padli za narod in svobodo, za demokracijo in postavo, naj Bog stoterno povrne. Če tega ne bo nikoli storila slovenska država, je to že zdavnaj resničnost tam, kjer ni več ne Juda, ne Grka, ne komunista, ne antikomunista, ne liberalca, ne krščanskega demokrata.
Naj živi Slovenija, slovenska država, njeni državljani sredi Evrope, ki je in bo, to kar je, krščanska ali pa je ne bo. Ali kakor pravi Schumann: »Evropa je uresničenje obče demokracije v krščanskem pomenu besede… Demokracija bo krščanska ali pa je ne bo«.
S ponosom recimo: zdrava bodi, naša lepa domovina!
Nedelja, 27. junij, nedelja sv. Janeza Krstnika, ob 10.00 žegnanje na Logu. Sveta maša je v cerkvi na gričku.
Torek, 29. junij, praznik sv. Petra in Pavla, ob 9.00, mašniško posvečenje v ljubljanski stolnici.
