V pripravi na prejem relikvij blaženega mučenca Alojzija Grozdeta in na posvetitev novega oltarja smo v petek, 12. januarja 2018, začeli duhovno pripravo – devetdnevnico. Prvi dan je bil zaznamovan z obiskom g. Janeza Grila, ki je daroval sveto mašo in s sodelovanjem skavtov.
V prvih šestih dneh, do dneva prejema relikvij (18.1.2018), se bo zvrstilo šest nagovorov v katerih nam bo približano življenje blaženega mučenca.
Prvi dan, petek, 12. januar 2018
V pomladnem času, maja leta 1923, je prvič zajokalo dete, ki so ga še isti dan krstili na ime Alojzij. Vsak otrok je Božji dar in tako naj bi ga sprejeli starši in drugi, ki so bili ob njem, toda Lojzetovega prihoda se v revni kmečki hiši niso kaj dosti razveselili. Lojze je bil namreč nezakonski otrok. Njegova mati je bila pridna in skromna, toda domači in sosedje so jo gledali postrani, ker je imela otroka, ko še ni bila poročena. Ime očeta Franca Udovča v krstni list ni bilo vpisano. Materi je sicer obljubljal, da se bosta poročila, toda to se ni zgodilo.
Lojzeta v otroštvu niso razvajali. Mati je neprestano delala kot dninarica in Lojze ni bil deležen dosti pozornosti. Cele dneve je bila zdoma, da je zaslužila zgolj za preživetje. Imela ga je sicer rada, vendar zanj skoraj ni imela časa. Zato se je za zanj zavzela njena sestra in Lojzetova teta Ivanka. Ta ga je hranila, pazila in se z njim igrala.
Ko je bil Lojze star štiri leta, se je njegova mati poročila s kmetom iz oddaljene vasi Impolje. Očim Lojzeta ni hotel vzeti v svoj dom, ker je bil nezakonski in tudi sicer ga ni maral. Mati ga je želela vzeti k sebi, toda pri tej odločitvi ni imela besede in tako je Lojze ostal doma. Takrat se je zanj še bolj zavzela teta Ivanka in mu po svojih močeh nadomeščala mater. Kljub temu je Lojze mater pogosto tako zelo pogrešal, da je teti ušel in odšel peš v oddaljeno vas, da bi jo videl. Mati ga je sprejela, toda potem se je moral vrniti. Njegov očim se ni omajal in je bil prepričan, da je mu je nezakonski otrok zgolj v posmeh.
Bog pa je Lojzetu podaril dar bistrega uma. Ko je s šestimi leti začel hoditi v šolo, je bilo, kot bi oživel. Po sposobnosti in pridnosti je takoj prekašal druge otroke. Ker mu je šlo v šoli dobro, se je nekoliko otresel občutka zapostavljenosti in manjvrednosti. Doma so mu branili, da bi hodil v šolo, saj od tega niso videli nobene koristi. Nalagali so mu vsa mogoča dela, da bi zamujal v šolo, toda Lojze je vstajal zelo zgodaj, da je pravočasno vse opravil, nato pa tekel v šolo in zbrano sledil vsemu, kar so se učili. Bil je najboljši učenec v razredu. Včasih je k pouku prišel premočen od dežja in ker ni imel rezervne obleke, se je njegova obleka vse dopoldne sušila na njem. V šolo je prav tako prihajal bos, razen v najhujši zimi. Revni otroci takrat niso nosili čevljev. Lojze je zelo veliko bral, si hitro zapomnil, kar je slišal v šoli in se po svojih močeh in vestno učil. Nikoli ni silil v ospredje, čeprav je imel toliko sposobnosti in prijatelji so ga zato ohranili v lepem spominu kot skromnega in prijaznega sošolca.
Lojze pa je bil zelo zvest tudi molitvi. Moliti ga je učil njegov stari oče in kmalu je znal moliti različne molitve, predvsem rožni venec, ki ga ni opustil. Že kot otrok je tudi zbujal pozornost s svojo ljubeznijo do molitve in resnostjo, s katero je molil. Čeprav je v svoji mladosti pogrešal družinsko vzgojo, mu je domače okolje budilo vernost in ljubezen do domovine.
MOLIMO
Blaženi Alojzij, izprosi pri Bogu, da se bodo naši otroci in mladi z veseljem, resnostjo in zavzetostjo pripravljali na prejem prvega svetega obhajila in na zakrament birme. Izprosi vsem mladim, da bodo iz milosti svetih zakramentov iskreno krščansko živeli.
Vsem nam izprosi, da bomo zvesto izpolnjevali svoje dolžnosti: učenje, študij, delo, igro in počitek; da bomo tako mogli narediti nekaj dobrega za Boga, Cerkev in našo domovino.
Izprosi nam iskreno ljubezen do Boga in nebeške Matere, da bomo radi, pogosto in zbrano molili – kakor si delal ti.
Drugi dan, sobota, 13. januar 2018
Kdor hoče nekaj doseči, mora za ta cilj tudi marsikaj žrtvovati; še posebej, če je ta cilj plemenit, dober in visoko postavljen. Tudi Lojze Grozde je stopil na takšno pot odpovedi. Ker je bil zelo bister, so mu svetovali, da nadaljuje s šolanjem v Ljubljani. To je pomenilo, da se je moral odreči domu, domači pokrajini in prijateljem ter se odpraviti na novo in popolnoma neznano pot v mesto.
Na gimnazijo je Lojze prišel na nekoliko nenavaden način. Njegova teta Ivanka, ki se je odločila, da ga bo v Ljubljani spremljala in mu denarno pomagala pri šolanju, se je zaposlila kot služkinja pri družini Karle in Valentina Pogačar v Ljubljani. Ena od njihovih hčera se je prav takrat pripravljala za sprejemni izpit za gimnazijo. Teta Ivanka je Karli povedala, kako pridnega in nadarjenega nečaka ima, toda da so domači prerevni, da bi ga lahko šolali. Božja previdnost je poskrbela, da se je gospa Karla z vsem srcem zavzela za tega dečka in ga povabila v njihov dom.
Tako se je Lojze odpravil na svojo prvo pot v Ljubljano. Sorodniki so zbrali denar za vožnjo in takrat se je prvič peljal z vlakom. Dolgo je iskal pravo hišo, v kateri je končno našel teto Ivanko in dobrotnico Karlo. Lojze je v Ljubljano prišel prav na dan, ko je tam potekal evharistični kongres. Tudi on se je z družino odpravil na stadion, kjer je nanj naredila velik vtis pobožnost in navdušenje, ki je kipelo iz vernega slovenskega ljudstva. Bil je srečen, da pripada krogu vernih ljudi in da je imel možnost udeležiti se tako velikega dogodka.
Ko so se zvečer utrujeni vrnili domov in so domači otroci odšli k počitku, ga je gospa Karla vprašala, kako sta se z učiteljem pripravila na sprejemni izpit. Ko je videla, da je premalo pripravljen, ga je takoj začela poučevati. Z njeno pomočjo je Lojze naslednji dan uspešno opravil sprejemni izpit.
Gospa Karla je začela skrbeti, kje bi Lojzetu priskrbela stanovanje in denar za šolanje. Sama je imela šest otrok, zato ni mogla vzdrževati še njega. V mnogih ustanovah je poskusila, da bi ga sprejeli in povedala jim je, da želi postati »gospod«, toda povsod so jo zavrnili – ponekod zaradi revščine, drugod pa, ker je bil nezakonski otrok. Končno ji je uspelo, da so ga sprejeli v Marijanišču za znižano oskrbovalnino.
Poleg tega je morala priskrbeti še denar za bivanje in knjige. Ker ni vedela, kje bi dobila ta denar, je stopila v frančiškansko cerkev ter iskreno molila pred Marijino podobo. Ko je nato z zaskrbljenim obrazom vstopila v trgovino, jo je trgovčeva gospa prijazno vprašala, zakaj je tako resna in žalostna. Gospa Karla ji je povedala za nadarjenega dečka, ki nima denarja za šolanje in gospa ji je zagotovila podporo. Svojo obljubo je držala vsa Lojzetova gimnazijska leta in vsak mesec darovala denar za njegovo bivanje in učbenike.
Prišla je jesen in čas, ko bi moral Lojze v šolo. Vaščani so njegovega očima zbadali; češ, da bo ob domačijo, ker bo šolanje tako veliko stalo. Le njegova mati je iskreno želela, da gre v gimnazijo in se na ta način reši revščine, iz katere ne sama, ne njena družina niso videli izhoda.
Lojze je komaj čakal šolanja, saj je bil zelo ukaželjen in si je želel novih znanj. Toda zadnje dni, ko je bilo slovo že blizu, je kljub temu spoznal, koliko vezi ga je priklepalo na njegove ljudi in na kraje, kjer je preživel otroška leta. V svojem srcu je s sabo odnesel vso lepoto podeželja, skupaj z nauki svoje matere, ki mu je želela vse dobro.
Ko je Lojze prišel v Marijanišče, kakšen teden sploh ni bilo opaziti, da je v učilnici tudi majhen in šibak fantič, ki je razodeval veliko duhovnega življenja. Bil je boječ in plah ter dokaj neroden, da se mu je že na prvi pogled poznalo, da je doma s podeželja, s hribov. Ker je bil slabo oblečen, pri drugih dečkih ni vzbujal pozornosti, razen da so ga občasno dražili in se tudi nekoliko norčevali iz njega.
Čeprav ga je mučilo domotožje, se je kmalu znašel. Pokazal je svoj pravi značaj. Postal je živahen, samozavesten, pogumen, včasih tudi nekoliko nagajiv, čeprav brez sleherne hudobije. Ker v razredu ni nikogar poznal, je sédel v prvo klop. Sprva je imel z učenjem nekaj težav, toda v sebi se je zarotil: »Uspelo mi bo, pa naj stane kar koli. Če sem doma vse zmogel, tudi tukaj ne bom imel slabih ocen, saj sem si vendar zelo želel v šolo.« Pomislil je, kako bi bila mati razočarana, ko bi izvedela, da mu gre slabo in gospa Karla, ki se je zanj tako zavzela. Stisnil je zobe in bil že prvo leto odličen. Drugo leto pa je kot najboljši učenec dobil zlato knjižico.
Čas šolanja je bil za Lojzeta čas hitrega in globokega zorenja. Svoj čustveni in duhovni svet je začel izražati v pesmih, ki jih je objavljal v šolskem listu Izvir. V drugem letniku postal tudi urednik tega lista. Čutil je, da v njem zori močno poslanstvo, ki ni želelo biti povprečno. Lojze je v svojih pesmih in osebnih pogovorih začel nakazovati, da v njem zori duhovniški poklic. Ker je želel poglobiti in utrditi svojo krščansko držo, je s trudom dosegel, da je bil sprejet v Marijino kongregacijo. Kdor je bil njen član, se je zavezal, da bo gojil posebno češčenje do Device Marije in se trudil za zgled svojega življenja v vedenju, odločni volji, pobožnosti in čistosti. Lojze je vsa načela vzel zelo resno, si redno izpraševal vest in se udeleževal duhovnih vaj. Bil je izpostavljen vsem pastem in šibkostim, ki prodirajo v voljo in čustva mladega fanta, a Lojze se je za svojo držo boril z veliko vnemo in voljo. Pridružil se je tudi Katoliški akciji in to je bilo odločilno za njegovo nadaljnje delo in življenje.
MOLIMO
Blaženi Alojzij, izprosi mladim, da se ne bi odvrnili od Boga. Naj jih ti notranji viharji le očistijo in utrdijo v dobrem.
Izprosi nam, da bomo znali ceniti in ljubiti svoj narod, ki se je napajal in se napaja iz krščanskih korenin. Naj se vsi skupaj trudimo za vse dobro, lepo in plemenito in tako gradimo prihodnost sožitja in miru.
Izprosi vsakemu od nas spoznanje, da se evangelizacija začenja v lastnem srcu in mišljenju in da lahko iskreno oznanjamo Kristusa samo takrat, če smo sami polni njegovega Duha.
Tretji dan, nedelja, 14. januar 2018
Kdor ima v srcu ljubezen, za tega ni nič pretežko. Ni prenaporna ljubezen do bližnjega, do domovine, predvsem pa do Kristusa Kralja in matere Marije. Lojze Grozde je imel v srcu veliko te ljubezni. Imel je veliko vere, poguma in dobre volje in zavedal se je, da lahko s svojim znanjem in marljivostjo pomaga svoji domovini.
Lojze se je pogosto srečal s sošolci in dijaki, ki niso razmišljali in delali kot on. V sebi so nosili brezbožne ideje in misli in tako tudi ravnali. Lojze je sklenil, da jih bo skušal pridobiti z vztrajnostjo, ljubeznijo in zgledom. S sošolci se je pogovarjal, jih vabil na duhovna srečanja in se trudil biti kar najboljši zgled. V svoj dnevnik je zapisal: »Z žrtvami se osvajajo duše za Kristusa, zato vsak dan vsaj ena žrtvica.« Bog ve, koliko duš je s tem rešil.
Imel je neomajno zaupanje v zmago Kristusove Cerkve nad zlom in tako v zmago za dobre stvari, tudi ko so začeli prihajati žalostni dogodki. Lojze se je namreč šolal v času, ko se je po Evropi začel širiti duh materialističnega komunizma. V svoji duhovni pronicljivosti je hitro uvidel nevarnost življenja, iz katerega je izgnan Bog, in veliko škodljivost takšne miselnosti za ljudi in narod. Kljub temu, da je bil še zelo mlad, je z veliko vnemo začel borbo proti tej novi ideologiji, ki je nezadržno začela srkati tudi slovenski narod – družine, meščane, politike ter celo njegove sošolce in prijatelje. Lojze se je še bolj trudil, da je živel življenje krščanskih kreposti. V ta namen se je pridružil Katoliški akciji, organizaciji, ki jo je ustanovil papež Pij XI. z nalogo varovati ljudi pred brezbožnim komunizmom. Lojze je pisal in objavljal nagovore za sošolce, s katerimi je opozarjal, čemu in komu mora pripadati človekovo srce. Uporabil je vse možnosti, ki jih je imel kot tako mlad fant, da bi zaustavil kolesje prihajajoče ideologije ter svoj narod iztrgal iz pasti enoumja in človeške zlobe. Zaupal je, da Božja previdnost bdi nad njimi in je zapisal:
Slovenija, ti moja rana!
Pozabljena, prezrta in izdana,
sovragu prepuščena brez moči!
Stegnile so krvave se roke,
da te oskrunijo, zdrobe –
miruj, srce, miruj: Bog še živi!
Leta 1942 so resnično nastopili težki časi. Zaradi vojnih razmer je postala hrana vse slabša. Od doma mu niso mogli ničesar poslati, zato je bil Lojze vse večkrat tudi lačen. To trpljenje je potrpežljivo sprejel in odrekanje daroval za dijake, ki so bili v internaciji. Med počitnicami tistega leta je mesec dni delal na železniški postaji na naši Brezovici in dobil dodatne nakaznice za hrano. Kljub lakoti jih ni porabil zase, temveč jih je podaril nekomu, ki je bil v internaciji v Italiji.
Pomanjkanje hrane pa ni bilo najhujše, kar se je takrat dogajalo. Začela se je kruta vojna. Vse manj je bilo varnosti in možnosti za učenje. Ljudje so se čez noč spremenili. Prijatelji so se znašli na različnih ideoloških straneh in ni bilo več varnosti, kdo komu lahko zaupa. V Slovenijo so zarezale krvave rane, ko so ljudje čez noč izginjali in se je samo šušljalo, kaj se jim je zgodilo. Sosedje, znanci in sorodniki so bili odvedeni z domov, tam zaslišani, mučeni in ubiti na najokrutnejše načine. Slutnja prihajajoče smrti je visela nad vsemi in ni prizanašala niti mladim. Umorjeni so bili njihovi najboljši učitelji, najbolj zgledni duhovniki in najboljši prijatelji. Preden so lahko dojeli smrt enega, je že izginil drugi. Ubili so njegovega najljubšega učitelja, profesorja Erlicha in enega najboljših prijateljev, našega krajana, Vinka Mravljeta. Prav ob tej smrti je Lojze v svoj dnevnik napisal: »Dobil sem del Vinkovega dnevnika. Slutil je smrt, a se je ni ustrašil. Da, če nas pobijete tudi 99 odstotkov, mi ne odnehamo! Mladec mora biti pripravljen tudi na žrtve, na mučeništvo, na smrt.«
Prav v tistem času najhujših zunanjih bojev in sprememb pa se je v Grozdetu odvijal tudi globok notranji boj, ko se je odločal za svojo življenjsko poklicanost oziroma poklic. Misel na duhovniški poklic se je v njem prebudila že zelo zgodaj. Še ko je bil mlajši, je včasih rekel, da bo »gospod«. Ta lepa in navidez preprosta misel je bila dolgo časa ovita v nejasen cilj, ki ga niso ogrožali nikakršni viharji. A ko človek pride do treznega razmišljanja, spozna, da je bilo vse tisto le uvod v zelo težko, odgovorno, a tudi lepo pot.
Ko se je v tistem času odločal, po kateri poti bo stopal skozi življenje, je pomislil tudi na to, kje bi mogel največ storiti za prenovitev našega ljudstva. Pomislil je na jezuitski red. Ugajali so mu kot strog red z visoko izobrazbo, disciplino in premočrtnostjo, obenem pa s toplo in iskreno pobožnostjo do Srca Jezusovega.
Kljub temu ni vedel, kako bi se odločil. Rekel je: »Ne vem še zagotovo, kakšna je Božja volja. Tvoja volja, Jezus, je bila, da sem prišel na svet – naredi z menoj, za kar si me ustvaril. Tvoja volja naj se zgodi.« V svoj dnevnik je zapisal te misli, kakor da bi slutil, da ne bo dosegel duhovniškega poklica, po katerem je na tihem hrepenel. V času tega odločanja še ni bil star 20 let.
Po mnogih notranjih bojih, molitvi in premišljevanju je nekega dne potrkal na znana vrata in z veselim obrazom, na katerem je bilo videti olajšanje, vstopil in dejal duhovniku, ki mu je vedno zaupal: »Zdaj vem, kaj hočem in kaj moram delati. Osmo leto šolanja mi mora biti prvo leto semenišča v napredovanju k popolnosti!«
»Kakšen nagib pa te vódi k temu?« ga je vprašal duhovnik.
Lojzetov odgovor je bil kratek in jedrnat: »Da bom kot duhovnik reševal duše!«
Spet drugič je obiskal nekega duhovnika in se z njim pogovarjal o ljudeh, ki so morali zaradi svojega neomajnega verskega prepričanja žrtvovati svoje življenje. Pa ga je duhovnik vprašal: »Lojze, kaj pa, če bi Bog tudi od nas zahteval tako žrtev?«
Lojze je brez vsakega razmišljanja odgovoril: »Če bi Bog tako hotel, sem tudi takoj sedaj pripravljen!«
Toda celo Jezus je molil na Oljski gori: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, toda ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.« Ko je v oktobru šel s prijateljem po ulici, je Lojze nepričakovano potožil: »Bojim se, da pri mučenju morda ne bi vzdržal – včasih se bojim, da nisem dovolj trden…«
Prijatelj ga je hotel razvedriti, toda Lojze se takrat ni nasmehnil, temveč zamišljeno zrl nekam v daljavo. Potem je pogledal prijatelju v oči in rekel: »Molim za vztrajnost.«
MOLIMO
Blaženi Alojzij, izprosi pri Bogu, da bo njegova volja in njegov načrt vodilo našega življenja. Izprosi, da bomo znali biti poslušni in ponižni. Izprosi vsem, ki delajo za mir in spravo, da tudi v preizkušnjah ne bi klonili.
Četrti dan, ponedeljek, 15. januar 2018
Božič je za večino ljudi najlepši praznik. Je praznik, poln miline, tihega blagoslova in skrivnosti Odrešenikovega rojstva. Prinaša novo upanje in svetlobo, ki kakor žarek prešine in napolni srce. Tudi Lojze Grozde se je veselil božiča. Čeprav je bil na zunaj razumski človek, je v sebi nosil prav takšno nežnost in mehkobo, s kakršno nas napolni božič. To svojo nežnost je razodel v več božičnih pesmih.
V meni sladkoben nemir,
plaka in čaka srce,
upov so polne želje,
blizu si, dobri Pastir!
Za božične praznike leta 1942 je Lojze srčno želel iti domov. Želel je domov med svoje, saj se mu je v tistem vojnem času zdelo, da nikjer ne bo lepše praznoval Gospodovega rojstva. Tisti dan pred svetim večerom so vsi odšli na počitnice. Tudi Lojze je šel. Bil je zelo resen, nekam zamišljen in redkobeseden. Ko se je poslavljal od ravnatelja, ga je ta opozoril: »Glej, da ne boš šel domov, če bo nevarno! Boš pazil na to?«
»Bom!« je dejal Lojze. Zvečer na sveti večer je po treh urah naporne hoje po blatu in snegu dospel na dom svojega prijatelja. Z njegovo družino je molil vse tri dele rožnega venca. Peli so božične pesmi. Za novo leto je želel iti domov. Ko so ga prijatelji ustavljali, češ da je nevarno, je zatrjeval: »Saj se bom takoj vrnil, če bom le zaslutil nevarnost.«
V nedeljo, 27. decembra je Lojze na pripravo na prvi petek opravil sveto spoved, nato pa se odpeljal proti domu. Ko se je bližal domačemu kraju, so se mu v srcu vse bolj budili spomini na mladostne sanje, na tiho in skromno srečo, ki jo je tam užil, pa tudi spomini na prve grenke kaplje. Mislil je na prihodnost, kako bo vse svoje sile posvetil delu za osvojitev domovine za Kristusovo kraljestvo. Nekoč je v pesnitvi zapisal:
Ne daj, da kri to zemljo pognoji,
ne daj, da belih cerkvic več ne bo,
naj rod moj ne umrje, naj živi!
Zasnežena pokrajina, po kateri so se vozili, je ponujala krinko nekakšne mehkobe in varnosti. V Mirni na Dolenjskem pa so se pred njihovim vozom naenkrat pojavili partizani in jih ustavili. Preostale ljudi z voza so po kratki legitimaciji izpustili, pri Lojzetu pa so našli latinski misal, knjigo Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom, zgibanke o fatimski Materi Božji in nekaj Marijinih podobic. To je bil povod, da so ga zajeli.
MOLIMO
Blaženi Alojzij, izprosi nam, da bodo otroci in mladi ljubili svoje starše, da jim bodo hvaležni, da jih bodo znali in hoteli osrečevati, razveseljevati in skrbeti zanje v zahvalo za vse, kar so od njih dobrega prejeli.
Izprosi nam vztrajnosti, moči in ljubezni v preizkušnjah, bolečinah, duševnem ali telesnem trpljenju, da nas bo to prečistilo kakor ogenj dragocene kamne in bomo nekoč zažareli v svetlobi večnega Sonca.
Izprosi nam, da bomo vedno živeli tako tesno povezani z Bogom, da bi lahko sleherni trenutek prestopili prag večnosti. Daj nam vsem milost srečne zadnje ure.
Izprosi vsem, ki so odgovorni za mir na svetu, da ne bodo teptali človeškega dostojanstva, marveč pospeševali pravičnost, resnico in skupni blagor vseh ljudi.
Peti dan, torek, 16. januar 2018
Človeška pota so različna, niti pri dveh niso čisto enaka. V vsakem človeku se mešajo različna čustva in od vsakega posameznika je odvisno, čemu bo dal prednost. Večina ljudi niha nekje na sredini, med ljubeznijo in sovraštvom, so pa na žalost tudi ljudje, ki so se prepustili sovraštvu in zabredli tako globoko, da ne zmorejo več ravnati dobro. Življenje sočloveka jim ni sveto, in če je v korist njim ali njihovi ideji, se ne ustavijo niti pred največjim hudodelstvom.
So pa na svetu tudi ljudje, ki so v življenju dali prednost dobroti in ljubezni. Eden takih je bil Lojze Grozde. Ljubezen ga je vodila v domač kraj, k sorodnikom in prijateljem, toda ljubezen, ki jo je prinašal v rojstni kraj, je naletela na sovraštvo.
Začelo se je mračiti, pa ne le v naravi. Tudi v Lojzetu je začelo zahajati sonce njegovega življenja. Ko so ga partizani zajeli, so ga imeli nekaj časa v gostilni pri Vidmarju. Tam so ga slekli in ga tepli. Lojze, ki ni hotel vzeti puške v roko, saj je imel željo osvobajati ljudi za Kristusa le s svojo dobroto, molitvijo in žrtvijo, je postal žrtev sovraštva in nasilja.
Zvečer so partizani hodili po hišah in vabili ljudi v Sokolski dom na »veselo igro«, kakor so temu rekli. Tam so Lojzeta dalj časa strahovito mučili. Lahko rečemo, da je moral Lojze v tistih trenutkih strašno trpeti. O tem, kako so takrat ravnali z Lojzetom, priče še danes molčijo. Ravnanje zasliševalcev je bilo tako grobo in nasilno, da je preseglo mejo krutosti, ki jo človekovo čutenje lahko prenese. Lojze je izkusil vso razsežnost zlobe, ki prodre v človeško nrav, ko v njej ni več Boga.
Lojze je molčal. Iz Sokolskega doma so ga peljali pod Grad Mirna. Lojze se je v trpljenju približal Kristusu. Veliko je molil v ta namen, da bi mogel prenesti tudi najhujše trpljenje in Bog mu je dal to milost. Zvesto in junaško je je nosil svoj križ do konca, kakor ga je tudi naš Gospod. V gozdu so ga naposled ubili.
Ko je naslednje jutro posijalo sonce, je posijalo na madeže krvi, ki so se odražali na snežni belini. Nekoč je to jutro, sluteč preizkušnjo, Lojze opisal z besedami:
Vse je tiho, vse miruje,
jutra svetlega skrivnosti prisluškuje
in ne moti nje svetosti.
In zemljo je kri polila
bela polja pordečila.
Dolgo ni bilo mogoče izvedeti, kje je njegovo truplo. Šele čez dva meseca so ga našli otroci, ki so iskali zvončke. Našli so ga nepokopanega in še z vidnimi sledmi mučenja. Njegova teta Ivanka je oskrbela truplo in skrivaj so ga pripravili za pogreb. Pogrebni obred je bil 25. februarja 1943 v kapelici sv. Križa. Mučenec Alojzij Grozde je bil pokopan na šentruperškem pokopališču. Na njegovem grobu ni bilo zapisanega njegovega imena. Njegova mati je svojemu sinu v spomin postavila preprost križ iz dveh drevesnih vej.
MOLIMO
Blaženi Alojzij, izprosi nam tako veliko ljubezen do Boga, da bomo – če bo potrebno – zanj pripravljeni darovati tudi svoje življenje.
Izprosi našemu narodu milost odpuščanja, sprave in začetek novega sožitja, ki naj vzklije iz žrtev slovenskih mučencev in mučenk.
Izprosi nam, da bi bili vsaj nekateri sveti ljudje iz našega naroda pred vesoljno Cerkvijo priznani za blažene in svetnike.
Izprosi resnično duhovno pomlad našemu narodu, da se bo veliko mladih odločalo za dosledno življenje po Kristusovem evangeliju.
Šesti dan, torek, 16. januar 2018
Kdor je bil na tem svetu dober in plemenit, gotovo na poseben način zažari, ko stopi pred Božje obličje. Če ga Kristus pozdravi kot svojega zvestega pričevalca, ki je s svojo krvjo dokazal zvestobo njemu in njegovi Cerkvi, še toliko bolj. Tak mučenec je bil Alojzij Grozde.
Mnogo mučencev je skozi zgodovino Cerkve darovalo svoje življenje Kristusu in zaradi svoje zvestobe so postali podobni njemu, ki se je daroval za nas vse. Toda Grozdetova daritev nam je še toliko bližja, saj je bil eden izmed nas, tako rekoč naš sosed, prijatelj, brat … Tako smo lahko spoznali, da so tudi ljudje, ki zaslužijo, da jih častimo kot svetnike, ljudje kakor vsi drugi. Bojevati se morajo tako kakor mi vsi za svoje poštenje, čistost, srčno dobroto in iskreno ljubezen do bližnjega, predvsem pa za Boga. Med nami živijo, se učijo in delajo; toda ko pride ura preizkušnje, se šele pokaže njihov značaj in njihov sijaj v najlepši luči.
Alojzij Grozde je imel vse te kvalitete. Vedno je bil pripravljen pomagati ljudem, svojim sošolcem in prijateljem v stiski. Vedno je mislil na mater in na svoje domače in jim po svojih močeh pomagal. Veliko je molil; ne le zase, temveč tudi za druge. Vedno mu je bila blizu Mater Marija. Kot skrbno Mater jo je hotel približati svojim rojakom in jih navdušiti za opravljanje prvih sobot. Na podobicah, ki jih je imel s seboj na svoji zadnji poti domov, je bila tudi Marijina obljuba, da se bodo ljudje v ateističnih državah spreobrnili. Tega nikakor niso mogli sprejeti tisti, ki so širili idejo ateizma in marksizma kot edino pot družbene osvoboditve. Mladi Alojzij Grozde se je zdel nasprotnik njihovega pogleda na svet. Božji služabnik pa je zmogel prav zaradi popolnega zaupanja v Marijo, ravnati povsem preroško in darovati svoje življenje kot pričevanje za Boga.
Današnji čas se mnogo ljudi zateka k Alojziju Grozdetu, slovenskemu mučencu. Leta 1992 se je pričel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo in 13. junija 2010 je bil na slovenskem evharističnem kongresu v Celju slovesno razglašen za blaženega. Njegovi posmrtni ostanki – relikvije – so bili maja 2011 prenešeni iz pokopališča v Šentrupertu v Marijino cerkev na Zaplazu. Tam zdaj počivajo v stranskem oltarju, ki je na novo oblikovan in ga krasi mozaik Marka Rupnika.
Danes k njemu romajo množice vernikov in mladih, ki se mu priporočajo v osebnih in družbenih zadevah. Mnogi so že prepričani, da jim je pomagal v njihovih težavah, še posebej tedaj, ko so prosili za druge. To je bilo značilno za Grozdeta, ko je še živel – skrb in pomoč drugim.
Grozde je postal tudi poseben priprošnjik za spravo in bratstvo v slovenskem narodu. Iskreno je želel, da bi se slovenski rod prenovil, se z vsem srcem izročil Bogu in spoštoval njegove zapovedi, da bi tako mogel obstati tudi v prihodnjem tisočletju.
Kakor kadilo pred oltarjem se dvigajo pred Božji prestol molitve vernih slovenskih ljudi, molitve za naš narod, za spreobrnitev tistih, ki odklanjajo Božjo milost in dobroto in ki ne razumejo pomena prave in čiste ljubezni. Kri Alojzija Grozdeta je kakor seme, ki rojeva stoteren sad. Ni mu bilo dano, da bi presveto daritev opravljal na naših oltarjih, toda dano mu je bilo izvršiti največjo daritev, daritev svojega življenja za Boga, ki ga je iskreno ljubil. Zato bodo jutri njegove relikvije prenešene v našo cerkev in čez nekaj dni vgrajene v oltar. Vgrajene bodo v večno priprošnjo za vse župljane našega kraja, za vse duhovnike, ki bomo na tem oltarju darovali sveto daritev, ter za ves slovenski narod – za našo duhovnost, zvestobo in edinost. Alojzija Grozdeta je Božja previdnost iz temačne globeli v Podlogu dvignila in ga darovala vesoljni Cerkvi. Blaženi Grozde postaja eden naših najvidnejših priprošnjikov, od katerega Slovenci črpamo duhovno bogastvo in obilen blagoslov.
MOLITEV LITANIJ
Gospod, usmili se – Gospod, usmili se.
Kristus, usmili se – Kristus, usmili se.
Gospod, usmili se – Gospod, usmili se.
Kristus, sliši nas – Kristus, sliši nas.
Kristus, usliši nas – Kristus, usliši nas.
Bog Oče nebeški, – usmili se nas.
Bog Sin, Odrešenik sveta
Bog Sveti Duh
Sveta Trojica, en sam Bog
Sveta Marija – prosi za nas.
Sveti Jožef
Blaženi Alojzij Grozdé
Mučenec vesoljne Cerkve
Sin slovenske matere
Pričevalec našega časa
Goreč v veri
Trden v upanju
Velik v ljubezni
Alojzij, beli cvet mladosti
Alojzij, modri cvet zvestobe
Alojzij, rdeči svet mučeništva
Alojzij, priprošnjik v trpljenju
Alojzij, čudoviti sad Evharistije
Goreč v veri
Trden v upanju
Velik v ljubezni
Apostol evharistije
Častilec evharistije
Pričevalec evharistije
Zgled vztrajne molitve
Ljubitelj zakramenta sprave
Velik v odpuščanju
Odločen v odpovedi
Velikodušen v solidarnosti
Neomajen v zvestobi
Častilec Jezusovega Srca
Ljubitelj Brezmadežne
Zvesti sin Cerkve
Mučenec za vero
Zavetnik mladine
Priprošnjik v stiski
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta ,- prizanesi nam, o Gospod.
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, – usliši nas, o Gospod.
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, – usmili se nas.
V Gospodovih očeh je dragocena – smrt njegovih svetih.
Molímo.
Nebeški Oče, na priprošnjo blaženega Alojzija Grozdéta nam pomagaj, da bomo pogumni in dosledni v življenju po evangeliju. Njegova življenjska daritev naj bo mladim vzor za iskanje pravih idealov, vsem pa v pomoč pri delu za spravo in mir. Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.
