Ko je bil Jorge Mario Bergoglio 13. marca 2013 izvoljen za 266. naslednika apostola Petra, je v trenutku očaral svet s svojim živahnim značajem, preprostostjo, ljubeznijo do ubogih ter s povsem svežim in, če smo iskreni, nekoliko neobičajnim papeškim besednjakom, ki ga je pogosto uporabljal v svojih nagovorih.
Papež Frančišek je bil pravi magnet za poročevalce: od prvega »buona sera« in občasnih šal o taščah do bogate uporabe simbolike in včasih malce nepremišljenih dovtipov, zaradi katerih se je včasih znašel tudi v težavah. Kot so že med njegovim pontifikatom ugotavljali pri spletnem portalu Crux, so njegovi javni nastopi pozneje sicer bolj sledili »scenarijem«, toda zaradi iskrenega in preprostega pogovornega sloga, preprostega jezika ter priljudnega odnosa do javnosti in političnih voditeljev je postal ena najprivlačnejših osebnosti na tem položaju.
Po Frančiškovi izvolitvi 13. marca 2013 se je za Katoliško cerkev začela vrsta dogodkov, ki jih je bilo mogoče uvesti s frazo »prvič v zgodovini …«: tik pred tem je Cerkev doživela prvi papeški odstop po 600 letih, ko je Benedikt XVI. sprejel zgodovinsko odločitev, da se umakne s papeškega položaja, za njegovega naslednika pa je bil izbran prvi jezuit in prvi papež iz Latinske Amerike. Zaradi nezadržnega širjenja uporabe družbenih omrežij v v zadnjih petnajstih letih je Frančišek postal tudi prvi pravi »digitalni« papež. Imel je »svoje« profile na večini osrednjih družbenih omrežij, s čimer je bil bolj globalno prepoznaven kot večina njegovih predhodnikov, prav zaradi tega pa so se po svetu hitreje širili tudi njegovi besedni »ocvirki«.
Že maja 2013 je na eni od splošnih avdienc spodbudil vernike, naj bodo veseli kristjani, ne pa kot »kisle kumarice«. Mnoge njegove pripombe so bile lepo sprejete, predvsem njegov opis Božje ljubezni kot »božanja« in nenehno poudarjanje pomena odpuščanja; druge nekoliko manj, ko je recimo nekajkrat označil ženske kot »češnjice na torti«, zaradi česar jih je treba bolj polno vključiti v življenje Cerkve.
Med vsemi navedki, ki jih je papež Frančišek v času svojega pontifikata namenil Cerkvi, pa jih peščica posebej izstopa: bodisi zaradi odmeva, ki so ga njegove besede dosegle v javnosti, ali pa pomena, ki označuje njegovo celotno papeževanje. Pri spletnem portalu Crux so pripravili izbor Frančiškovih najznamenitejših navedkov:
Ne pozabite moliti zame
Ena Frančiškovih značilnosti je bila, da je skoraj vsak javni nagovor ali zapis sklenil z besedami: Prosim vas, ne pozabite moliti zame. Po koncu nagovorov ob nedeljskih opoldanskih molitvah angelovega češčenja je zbranim vernikom običajno zaželel še »dober tek«. Prošnjo za molitev je izrekel že ob prvem javnem nastopu po izvolitvi, ko je pozdravil vernike z osrednje lože bazilike sv. Petra.
Ne pozabite na uboge
Te besede niso izrecno Frančiškove: izustil jih je pokojni brazilski kardinal Claudio Hummes, ki je sedel poleg kardinala Bergoglia, ko so prešteli zadnje glasove in je bilo jasno, da je bil izvoljen kot novi Petrov naslednik. Papež Frančišek je sam pripovedoval, spominjajo pri Cruxu, kako mu je Hummes ob tej priložnosti, ko je v Sikstinski kapeli zadonel aplavz, zašepetal v uho: »Ne pozabi na uboge.« Ta pripomba je novega papeža navdihnila, da je za svoj pontifikat izbral ime »Frančišek«: po sv. Frančišku Asiškem, ki je bil znan kot »asiški ubožec« in je svoje življenje posvetil služenju pomoči potrebnim.
Kdo sem jaz, da bi sodil?
Poleti 2013 je med letom iz Brazilije, kjer se je udeležil svetovnega dneva mladih, vzbudil precejšnjo pozornost javnosti, ko je na vprašanje o istospolno usmerjenih duhovnikih odgovoril: »Če je nekdo istospolno usmerjen in išče Gospoda ter je dobrega srca, kdo sem jaz, da bi ga sodil?«
Mnogi so bili takrat pretreseni ob tovrstni izjavi voditelja vesoljne Cerkve, toda Frančišek je pozneje v svojem pontifikatu še večkrat poudaril, da je treba v Cerkvi sprejemati tudi istospolno usmerjene ter jim priznati temeljno dostojanstvo človeške osebe. Uradni cerkveni nauk seveda ostaja nespremenjen, Frančišek pa si je vendarle prizadeval, da bi se istospolno usmerjeni v Cerkvi počutili sprejeti in vključeni.
Frančiškov prvi pozdrav vernikom z osrednje lože bazilike sv. Petra v Vatikanu 13. marca 2013. FOTO: Vatican Media
Ne pozabite moliti zame
Ena Frančiškovih značilnosti je bila, da je skoraj vsak javni nagovor ali zapis sklenil z besedami: Prosim vas, ne pozabite moliti zame. Po koncu nagovorov ob nedeljskih opoldanskih molitvah angelovega češčenja je zbranim vernikom običajno zaželel še »dober tek«. Prošnjo za molitev je izrekel že ob prvem javnem nastopu po izvolitvi, ko je pozdravil vernike z osrednje lože bazilike sv. Petra.
Jorge Bergoglio je svoje papeško ime izbral po sv. Frančišku Asiškem, ki je bil znan kot »asiški ubožec« in je svoje življenje posvetil služenju pomoči potrebnim.
Ne pozabite na uboge
Te besede niso izrecno Frančiškove: izustil jih je pokojni brazilski kardinal Claudio Hummes, ki je sedel poleg kardinala Bergoglia, ko so prešteli zadnje glasove in je bilo jasno, da je bil izvoljen kot novi Petrov naslednik. Papež Frančišek je sam pripovedoval, spominjajo pri Cruxu, kako mu je Hummes ob tej priložnosti, ko je v Sikstinski kapeli zadonel aplavz, zašepetal v uho: »Ne pozabi na uboge.« Ta pripomba je novega papeža navdihnila, da je za svoj pontifikat izbral ime »Frančišek«: po sv. Frančišku Asiškem, ki je bil znan kot »asiški ubožec« in je svoje življenje posvetil služenju pomoči potrebnim.
Frančiškov prvi svetovni dan mladih v Riu de Janeiro julija 2013. FOTO: Vatican Media
Kdo sem jaz, da bi sodil?
Poleti 2013 je med letom iz Brazilije, kjer se je udeležil svetovnega dneva mladih, vzbudil precejšnjo pozornost javnosti, ko je na vprašanje o istospolno usmerjenih duhovnikih odgovoril: »Če je nekdo istospolno usmerjen in išče Gospoda ter je dobrega srca, kdo sem jaz, da bi ga sodil?«
Mnogi so bili takrat pretreseni ob tovrstni izjavi voditelja vesoljne Cerkve, toda Frančišek je pozneje v svojem pontifikatu še večkrat poudaril, da je treba v Cerkvi sprejemati tudi istospolno usmerjene ter jim priznati temeljno dostojanstvo človeške osebe. Uradni cerkveni nauk seveda ostaja nespremenjen, Frančišek pa si je vendarle prizadeval, da bi se istospolno usmerjeni v Cerkvi počutili sprejeti in vključeni.
Frančišek je duhovnike vedno znova vabil, naj bodo pastirji, ki so blizu svojim ljudem, ne pa upravitelji, ki vladajo iz zatohle in hladne pisarne.
Vonj po ovcah
Še ena znana papeževa fraza, ki jo je Frančišek ves čas svojega papeževanja nenehno ponavljal, je povabilo duhovnikom, naj se navzamejo »vonja po ovcah«: naj bodo torej pastirji, ki so blizu svojim ljudem, ne pa upravitelji, ki vladajo iz zatohle in hladne pisarne. To besedno zvezo je prvič izrekel pri krizmeni maši okoli dva tedna po izvolitvi marca 2013, ko je duhovnikom med pridigo v nenapisani pripombi dejal: »To vas prosim, bodite pastirji z vonjem po ovcah.« Ta stavek lepo povzema celoten Frančiškov pristop k pastoralni oskrbi vernikov.
Cerkev kot poljska bolnišnica
Ena od najbolj presunljivih podob Cerkve, ki jih je ustvaril papež Frančišek, je morda njegov opis Cerkve kot »poljske bolnišnice«: tako jo je avgusta 2013 orisal v pogovoru z jezuitom Antoniom Spadarom, urednikom jezuitske revije La Civiltà Cattolica. V tem pogovoru, ki sta ga sogovornika opravila ob treh različnih srečanjih, je Frančišek dejal: »Cerkev danes najbolj potrebuje sposobnost, da bi znala celiti rane in ogrevati srca vernikov; potrebuje zaupnost, bližino. Cerkev vidim kot poljsko bolnišnico po spopadu … Nesmiselno je spraševati hudo poškodovanega, ali ima visok holesterol, in o ravni sladkorja v krvi! Ozdraviti je treba njegove rane. Potem se lahko pogovarjamo o vsem drugem,« je takrat dejal Frančišek in tako v enem samem odgovoru izrisal svojo celotno vizijo vloge Cerkve in njenih pastirjev v svetu, na kateri je temeljila večina njegovih pastoralnih odločitev.
Kultura odmetavanja
Vse od začetka svojega pontifikata je papež Frančišek vztrajno ponavljal, kako se moramo boriti proti »kulturi odmetavanja«: tako je opredelil odnos do človeškega življenja, »ko človeška oseba ni več primarna vrednota, ki jo je treba spoštovati in varovati«. K tej temi se je pogosto vračal v svojih javnih govorih in pridigah, bila pa je tudi osrednja tema njegove okoljske in družbene okrožnice Hvaljen, moj Gospod iz leta 2015, v kateri je s tem izrazom obsodil ne le potratnega potrošništva, temveč tudi gole kapitalske interese in prizadevanje za dobiček na račun ljudi, vrednot in skupnosti, kadar se zdi, da te nimajo neposredne ali merljive vrednosti.
Papež je ta izraz uporabil v povezavi z različnimi kategorijami ljudi: po njegovih besedah so med žrtvami kulture odmetavanja nerojeni otroci, ki umrejo zaradi splava – tega je Frančišek primerjal tudi z »najetim morilcem, ki reši problem«; ostareli, ki jih družinski člani pogosto pustijo na cedilu; mladi, ki se soočajo z brezposelnostjo in pomanjkanjem priložnosti; okolje in ubogi.
Izrazita ženska navzočnost
Frančišek je prav tako že na začetku svojega papeževanja opozoril, da v Cerkvi »nujno potrebujemo bolj razširjeno in odločno žensko navzočnost«. Večkrat je poudaril, da Cerkev potrebuje ženske, ki so »vključene v pastoralne odgovornosti, v spremljanje oseb, družin in skupin, pa tudi v teološko premišljevanje«. Ženske se v Cerkvi ne smejo počutiti »kot gostje, temveč kot polnopravne udeleženke na različnih področjih družbenega in cerkvenega življenja«.
Pozivu k »prodornejši ženski navzočnosti« je pozneje sledilo več imenovanj žensk, tako laikinj kot redovnic, na visoke položaje v rimski kuriji in različnih vatikanskih komisijah.
Prosim, hvala in oprosti
Iz Frančiškovega pontifikata nam bo v spominu ostala še ena besedna zveza: med eno splošnih avdienc leta 2015 je papež vernike spomnil, da so za »zdrav zakon« ključnega pomena tri besede: »prosim«, »hvala« in »oprosti«. Te besede »tlakujejo pot do dobrega družinskega življenja«, je pojasnil Frančišek, ob tem pa opozoril, kako jih, čeprav so preproste, »ni tako preprosto udejanjiti«, saj zahtevajo veliko sposobnost samorefleksije in pripravljenost, da »pogoltnemo lasten ponos«.
To je bil eden od Frančiškovih najpogosteje ponovljenih nasvetov za zakonsko in družinsko življenje.
Papež Frančišek je v svojem pontifikatu uporabil še celo vrsto zanimivih primerjav in besednih zvez, ugotavljajo pri spletnem portalu Crux, zgoraj naštete pa predstavljajo izbor najbolj nepozabnih, ki so pravzaprav določale smer njegovega papeževanja.
