V župnišču je kót, kjer pajek vsak dan splete mrežo. Mreža je velika in lepa. Ker pa v župnišče prihajajo ljudje, moram mrežo žal razdreti. Ob tem mi je vsakič žal, ker vem, da pajek v delo vloži veliko truda, morda jo plete vso noč.
Ne vem, če jo vsakič splete isti pajek; je pa to mesto, kjer si na vsak način želi ustvariti svoj dom. Morda tam ulovi veliko hrane ali pa se tam dobro počuti. In vsak dan, ko mu je dom odvzet, ob tem pomislim na ljudi, ki jim je prav tako odvzet dom, morda celo domovina.
Mogoče se vam bo zdelo nenavadno, ampak ob tem pomislim na starejšo gospo, ki jo obiskujem na prve petke. Gospa ima hudo obliko revme in vsako jutro se zbudi z bolečinami. Ko počasi vstane in razgiba svoje telo, so bolečine sčasoma manjše in ko dela, skozi dan, postopoma izginejo. Naslednje jutro pa se vse znova ponovi. Ta gospa si mora že v svojem telesu vsak dan znova ustvariti dom, da sploh lahko živi. Potruditi se mora za nekaj, kar je drugim dano – to je dobro počutje v zdravem telesu.
Pomislim tudi na mnoge mlade, ki iščejo svoj dom, živijo v neugodnih pogojih, pa nimajo možnosti, da bi šli na svoje. Dom je tako pomemben, da si zanj prizadevajo in trudijo mnogo let, da ga najdejo, dobijo, ustvarijo, obdržijo. Mnogi tudi iščejo nekoga, s katerim bi si ustvarili svoj dom ali hrepenijo po otrocih, s katerimi bi ta dom napolnili. Kako so veseli, ko jim uspe dokončati hišo, najti nekoga ali ustvariti pogoje za dobro bivanje.
Spomnim se tudi na tiste, ki so letos izgubili svoj dom, ki so morali zapustiti svojo domovino in zbežati pred nasiljem vojne. Spomnim se na ljudi, ki so ostali v svoji domovini in živijo pod težo nasilja da varujejo, branijo, kar imajo, kar jim največ pomeni, kar želijo ohraniti.
Ko zjutraj molim hvalnice, vse te izročim Bogu – da bi ohranili svoj dom. Najprej v svojem telesu, da jim zdravje in življenje ne bi bilo odvzeto. Molim, da bi ohranili svoj dom, kraj, svojo domovino.
Da bi ohranili moč. Da bi jih preizkušnja utrdila v potrpežljivosti, da bi jim potrpežljivost dala vztrajnost, vztrajnost pa upanje.
In upanje, kot pravi Sveto pismo, ne osramoti. Kdor upa, mu je veliko obljubljeno, veliko dano in obilno povrnjeno. Zato želim predvsem upanja.
Da bi imeli sočutno srce in vztrajno molitev za ljudi, ki so ostali brez domovine. Da bi našli, kar iščejo; da bi jim bilo vrnjeno, kar jim je odvzeto in da bi ohranili vero, da vedno zmaga dobro.
Želim vam Božjega blagoslova in vam čestitam ob dnevu državnosti.
Jožef Poje
