Ponedeljek, 7. junij, ob 19.30 uri, po sv. maši srečanje molitvene skupine Beseda življenja. Naslov srečanja: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: “Gospod, Gospod,” ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 7,21)
Torek, 8. junij, ob 19:00, zahvalni dan, za prvoobhajance in starše po prazniku prvega svetega obhajila.
O evangeliju…
Domači so prišli, da bi Jezusa na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Kako simpatična podoba Jezusovih domačih. Res so bili takšni kot so običajno domači. Poskrbeti je potrebno – za koga že? – ne za Jezusa, ne bojimo se, za dobro ime družine. No, domači so prišli, da Jezusa na silo odvedejo, ker se neprimerno obnaša. Očitno je tudi za Jezusove domače, obnašanje tako moteče, da se kar lahko strinjajo s sklepom farizejev, da je obseden. Torej, umaknimo ga čim prej, da ne bo naredil še kake nove neumnosti. Ta uvod sem, ko sem bral nadaljevanje, do danes spregledal. Kaj pravi evangelist Marko v nadaljevanju? Jezus pravi domačim, ki ga iščejo: Kdo so moja mati, kdo so moji bratje. Kot bi hotel reči, če tudi vi mislite, da sem obseden, potem niste moji domači. Meni je domač tisti, ki išče resnico, ki je zvest Bogu, ne pa tisti, ki se spotika nad primernostjo resnice. Še več, tisti, ki slepomiši okoli resnice, jo prilagaja in ima pred seboj samo, kako naj ugaja, tistemu niti Bog ne more odpustiti. Ta greši proti Bogu samemu.
Sedaj pa se čisto preprosto vprašajmo, kdo nam je najbolj blizu: domači, ki jih skrbi neprimernost Jezusovega obnašanja in njihovo dobro ime; farizeji, ki ugotavljajo, da je takšno obnašanje najbolje označiti z obsedenostjo, sicer bodo posledice katastrofalne; ali Jezus, ki se na vse to požvižga in išče samo kar je resnično in dobro.
Preden odgovorimo na to vprašanje, poglejmo, kaj je tako motečega v Jezusovem obnašanju:
– s svojo besedo priteguje množice,
– ne ozira se na soboto in ozdravlja bolne tudi na sobotni dan,
– izganja hude duhove in ti ga priznavajo za božjega sina,
– odpušča grehe, z opozorilom k moralnemu življenju,
– se ne posti in tudi učenci se ne postijo po neki navadi;
– v soboto smuka z učenci klasje in ga je,
– okrog sebe zbere dvanajstere učence in jih usposablja za oznanjevanje.
Lahko bi rekli, da ni nič tako grozno hudega, vendar s svojo zelo drugačno držo spodkopava ustaljeno prakso shodnice. Učitelje meče s tira, ker ne vedo, kako naj ob takšnem obnašanju ohranijo svojo mogočno držo vsevednosti.
Komu smo torej podobni?
– Domačim, ki jih je strah, kaj se Jezus brez potrebe izpostavlja? Zakaj se vtika v oblast, ki ji ni kos? Zakaj govori resnico, tudi takrat, ko ve, da drugega kot nasprotovanja in sovraštva ne bo prebudil?
– Smo mogoče podobni farizejem, ki si mislijo, o resnici nam ne bo nihče govoril. Mi vemo, kaj je res in kaj ne, nihče nam ne bo solil pameti.
– Ali smo podobni Jezusu, ki ga zanima resnica in le resnica. Naj bo primerna ali ne. Ki ga zanima le ljubezen, naj se izplača ali ne. Ki živi le za svet, ki ostane in se ne meni za minljivo oblast?
Mislim, da žal ni neke dileme. Vsi se preveč radi skrijemo, ko bi se morali izpostaviti. Bolj skrbimo za lep videz, kot za resnico. Bojimo se, da izgubimo naklonjenost in utihnemo še preden smo povedali svoje stališče in še preden smo se postavili v bran resnici.
In kdo preklinja Svetega Duha? Iz okvira Jezusove izjave lahko razberemo, da je preklinjanje Svetega Duha povezano s spoznavanjem dobrega in slabega. Če Jezusovih del: ozdravljanja, obujanja od mrtvih, vračanja dostojanstva ponižanim itd. ne morejo imeti za dobre, potem sprevračajo dobro samo. In kdor dobro sprevrže v slabo, se zoperstavlja Svetemu Duhu. Temu ni pomoči, kajti preklinja Boga samega in sebe postavlja na njegovo mesto. Ko bo napočil čas srečanja z njim, bo šel takšen človek mimo. Kako naj sreča Boga, če ga v življenju ni hotel videti v Njegovih dobrih delih.
Jezus nas v tej oportunistični drži grobo zavrne: Moja mati in moji bratje so tisti, ki izpolnijo očetovo voljo, tj. ki so zvesti resnici tudi za ceno smrti! Še več, pravi nam, da nam sprenevedanja niti Bog ne more odpustiti. Če ni Ene resnice, ni Enega Boga. Torej če zanikamo Boga, se v celoti upiramo njemu, ki nas edini lahko odreši.
V družbi, ki danes kvečjemu še bolj prisega na lep videz, kot nekdaj, Jezus hoče pokončne ljudi. Izgovor, da smo njegovi domači, ga ne prepriča. Prepriča ga le pokončna drža. Se bomo zanjo res odločili?
Razmišljanje pripravil: Ervin Mozetič
