Adventno hrepenenje
Luči sijo.
Na obzorjih neba,
na ozarah zemlje,
v zatišjih domov.
Daljna skrivnost
je na tihem zajela
preproste stvari
in vesolje.
Slovesno pozvanja
kakor za svatbo:
za vedno sta se objela
človek in Bog.
(dr. Stanko Janežič)
V zametku vseh velikih stvari je hrepenenje. V začetku zakonske zveze je hrepenenje po ljubezni, ki se želi udejanjiti. V začetku posvečenega življenja je hrepenenje po duhovni globini in svetosti Boga, ki se po duhovniku želi podariti ljudem. V začetku rojstva je hrepenenje po novem, čistem in svežem, po iskreni ljubezni.
Če je ljubezen najmočnejša sila, ki jo stalno iščemo in želimo živeti, je hrepenenje njen premik. Hrepenenje da tisto moč in zagon, po katerem nastanejo velika dejanja in trajne odločitve.
Številne knjige in pesmi, filmi in drame opisujejo tako veliko ljubezen in junaška dejanja mož in žena v preteklosti, ki jih je gnalo prav hrepenenje. Njihovo hrepenenje po ljubezni, domovini, pravici ali svetosti je bilo tako veliko, da je premagalo na videz nepremagljive ovire in bilo tako vztrajno, da je lahko tlelo vrsto let, preden je doseglo svojo izpolnitev.
Človek v sebi nosi mnogo hrepenenj – od najbolj preprostih, vsakdanjih do zelo vzvišenih. Najgloblje in najmočnejše pa je v človeku hrepenenje po Bogu. Gre za daljno skrivnost, ki jo v sebi nosimo kot pečat ali praspomin. Vedno znova nas spominja, da kljub vsemu, kar čutimo, želimo, doživljamo, se spominjamo, v resnici vedno najgloblje iščemo Boga in najbolj pripadamo Bogu. Iskanje Boga je tako močno zapisano v človeku, da nas že sámo iskanje osreči in izpolni.
Boga pa ne bi niti znali iskati, če ne bi ta daljna skrivnostnekoč na tihem zajela tudi nas. Bog, ki nas je v svojem hrepenenju po človeku poiskal prvi, je hrepenenje po njem vtisnil takó v povsem preproste stvarikotv neskončno vesolje. Hrepenenje po Bogu je obenem tako preprosto, da ga ima v sebi vsak človek in tudi že otrok, a ko ga človek začuti in naredi korak k temu, da tudi sam išče Boga, je to tako velika stvar, da se tiče celotnega vesolja. Vsako srce, ki se zgane v ljubezni do Boga, odzveni v takšni moči, da stvarstvo začne slovesno pozvanjati kakor za svatbo. Srečanje dveh src v iskreni ljubezni je vedno praznik. Takrat hrepenenje najde svoj cilj, srce pa zajameta sreča in mir. Takšno srce je pripravljeno, da se v njem za vedno objameta človek in Bog.
Rojstvo Jezusa je vidni izraz hrepenenja Boga, ki išče prav vsakega človeka in prav njegov objem. Naj nas letošnji advent zajame z notranjo silo, da bomo v sebi upali v polnosti začutiti in sprejeti to veliko ljubezen. Naj se z Bogom srečamo tako v veličini in obzorjih nebakot tudi v zatišju domain preprosti bližini Novorojenega ob domačih jaslih.
