Veliko v majhnem
»Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte. Preroštev ne zaničujte. Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite.« (1 Tes 5,16-22)
Terezija Avilska se je rodila leta 1515 v Avili v Španiji. Bila je živahno dekle, ki se je poleg izjemnega intelekta ponašala tudi z zavidljivo lepoto. Ni trajalo dolgo, da je začela živeti življenje takratne aristokratske družbe, ki jo je vodilo tudi k mnogim stranpotem in dejanjem, nasprotnim nauku evangelija. Nato pa je v njeno življenje posegla milost in z njo uvid, kako prazno, brezciljno in tudi grešno postaja njeno življenje. Njena odločitev je bila hipna, korenita in dokončna – vstopila je h karmeličankam.
V samostanu ji sprva ni bilo lahko. Saj je bila z bogatimi čustvi in mnogimi darovi, za katere sprva ni vedela, kako bi jih v tako zaprtem načinu življenja lahko uporabila. Tudi njena molitev je bila skromna, rutinska in brez posebnega veselja. Lahko sem zmolila ves križev pot, ne da bi ob misli na Jezusa potočila eno samo solzo, piše o svojih začetkih. Z ene strani me je klical Bog, z druge pa svet.
Toda Terezija je vztrajala. Umik, ki ji ga je omogočal samostan, in vedno večji obrat od »blišča sveta« v duhovnost, sta ji pomagala, da je v sebi začela odkrivati tisto, kar sestavlja nevidni duhovni svet. Vso svojo dojemljivost za čustva, vso ostrino svojega intelekta, predvsem pa veliko odločenost in osredotočenost na Boga je uporabila za to, da je do potankosti opisala, kaj sestavlja notranji duhovni svet. Z besedami je orisala nekakšen zemljevid duhovnosti in opisala molitev na način, kot je ni še nihče doslej. Preko njenih zapisov je moč začutiti Boga, ki se ji je prav zaradi velike predanosti začel razodevati tudi v mističnih izkustvih. Njeni zapisi še danes ostajajo temelj duhovnega branja tako za največje Cerkvene može in žene kot za povsem preproste ljudi in Tereziji je zgodovina upravičeno nadela največje nazive – Terezija Velika, duhovna mistikinja, cerkvena učiteljica in svetnica vseh časov.
Toda Terezija je do svojih največjih nazivov prišla s popolnoma preprostimi dejanji. Vse veliko se je v njej zgodilo z majhnim – s tihoto, z doslednostjo in s preprosto molitvijo. Kljub temu, da je Terezija ustanavljala samostane in prenovila ves karmeličanski red, je vse življenje izkušala tudi veliko nemoč. Terezija je svojo majhnost pred Bogom namreč izkušala ob dolgotrajni, hudi in nenavadni bolezni, ki je medicini še danes neznanka.
V dneh, ko se je spopadala s popolno telesno nemočjo, vrtoglavicami, bruhanjem in izgubo zavesti, je z roko posegala po rožnem vencu. Prav ta molitev se je s svojim nenehnim ponavljanjem spajala z njeno nemočjo in jo kot dihanje po korakih vodila naprej. Terezija je spoznavala – kot je kasneje zapisala -, da Bog ne potrebuje drugega, kot srce, ki ga zvesto in tiho ljubi.
Samo srce, ki ga preprosta molitev prepoji s popolnim zaupanjem in globoko ljubeznijo, lahko postane tako majhno, da uzre Največje.
