Gospodov dan
Nad hišami iz temnih lin mogočno pojejo zvonovi;
pač ne done vsak dan tako, strme poslušajo domovi,
kot da vklesan je v bron svečan Gospodov dan.
(Elizabeta Kremžar)
Na začetku Svetega pisma v poglavju o stvarjenju sveta beremo: Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je opravil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil. (1Mz 2,2-3) Bog nas je s tem poučil o razmerju med delom in počitkom in nam dal zgled, kako naj tudi mi ravnamo v našem življenju. Šest dni dela in sedmi dan, ki je namenjen oddihu, je »pravilo«, ki ga je Bog položil v naravo stvarstva in s tem tudi v človeka.Obveznost dela in nujnost počitka tako ne zajema samo človekovih telesnih moči, temveč vpliva tudi na njegovo doživljanje, čustva in njegovo duhovnost. Človek, ki sprejme ta ritem in ga upošteva, lažje ohranja svoje ravnovesje in s tem zdravje, pa tudi zadovoljstvo, občutek izpolnjenosti in povezanost z Bogom.
Sedmi oziroma Gospodov dan pa se od drugih ne razlikuje samo po ne-delu, temveč je to dan, za katerega Bog predvsem želi, da bi bil posvečen Njemu. Zato nas na ta dan svečano in z mogočnim petjem zvonov kliče v cerkev, kjer nas želi sprejeti, se z nami povezati in nam zopet dati doživeti svojo bližino. Na vsak Gospodov dan nam pripravi »gostijo« svoje besede, pesmi, evharistije in vsakovrstne duhovne hrane. Želi, da bi ga slavili, on pa bi nas obilno napolnil s svojimi milostmi. Želi, da bi se z drugimi ljudmi srečali v občestvu in vse to doživeli skupaj. »V Gospodovo hišo pojdemo veseli,« pojemo kot odgovor na psalm. Bog želi, da obisk Njegove hiše ne bi bila prisila ali obveznost, temveč dan praznovanja in veselja zaradi srečanja Božjega in človeškega srca, ki imata ta dan novo možnost, da se zbližata.
Meseca julija, ko bomo drug za drugim za dlje časa odložili svoje delo ter odšli na počitnice in dopust, nas Bog še posebej vabi, naj v ta čas povabimo in sprejmemo tudi Njega. Želi, da ga poiščemo v lepoti narave, kamor bomo odšli na oddih, v veličini katedral ali majhnih cerkva, ki jih bomo »srečali« na svojih poteh. Želi, da ga sprejmemo na romanjih ali v povsem samotnih počitniških hišah. Gospodov dan nas kliče vedno znova, da bi nas dosegel z obilnostjo svojih darov in se podaril vsakemu človeku.
