Kdor se dvigne v nebo in leti nad našo deželo, vidi mnoge lepote narave, s katerimi je posejana naša domovina. Ne glede na to ali je na letalu ali padalu ali pa gleda posnetke pokrajin, ga ta pogled napolni z lepoto, ki mu je ne more dati nobena druga dežela. Naša domovina, preplet gozdov, gora, travnikov in morja, je v nas zasidrana s posebno ljubeznijo. To pokrajino poznamo, toliko bolj domač kraj, v ulici, kjer živimo celo vsako drevo; vsak od nas pa ima tudi kraje, kamor se vedno znova rad vrača.
Lepoto in vznesenost, ki ju čutimo ob pogledu na našo deželo ali že ob sami besedi »domovina« so v pesmi izrazili nekateri naši mladi pesniki. Srečko Kosovel je napisal: … te sive ostrine, te puste vrhove imam rad. Alojzij Grozde pa je svoje občudovanje izrazil v verzih:
Rad bi imel kakor orel peruti,
da domovino bi vso preletel,
da bi načudil se njeni lepoti
in da se zanjo še vse bolj bi vnel.
Prav ti Grozdetovi verzi pa v nas odpirajo nov pogled. Pogled z vrha usmerijo navznoter in nam zastavijo ključno vprašanje: iz česa je od znotraj stkana naša domovina? V filmu Davida Sipoša Srce se ne boji, je v enem od prizorov prikazano, kako se kaplje vode ob dotiku z gladino spremenijo v kri. Pod površjem, pod lepotami, je torej skrita kri – kri pa je simbol življenja, simbol gorečnosti in požrtvovalnosti vseh ljudi, ki delajo v dobro naše domovine. Kri ne simbolizira samo številnih mučencev, ki so v preteklosti dobesedno dali življenje za našo domovino in jih nismo pozabili, temveč simbolizira tudi predanost in pripadnost vseh ljudi – naših prednikov in tistih, ki za našo domovino delajo danes. To so vsi ljudje, ki delajo pošteno in zavzeto in s svojim skrbnim delom gradijo današnjo Slovenijo. To so vsi ljudje, ki jim je mar za naše okolje in skrbijo za naravo tako, da jo negujejo. To so vsi ljudje, ki delajo v dobro skupnosti in ne samo za lastno korist. To so vsi ljudje – posebej starejši in bolni – ki svoje vsakodnevne molitve namenjajo prav domovini.
Vsaka domovina potrebuje tudi duhovnike. Vsaka domovina potrebuje duhovnike, ki bodo vzniknili prav iz naroda, občestva in skupnosti, v katerem bodo delovali. Nadškof Stanislav Zore je na srečanju pred birmo v naši župniji poudaril, da narod, ki duhovno v sebi ne bo rodoviten, ne bo preživel. Zato so izrednega pomena vse molitve, ki jih namenjate za nove duhovne poklice in za nas duhovnike, da po vzoru Kristusa delujemo med vami. Zato vas vabim, da z molitvijo zajamete čas teh posebnih milosti, molitev pa lahko namenite za domovino, za svojo družino ali za povsem osebno prošnjo. Pri vsem tem pa naj nam bo poseben priprošnjik tudi Alojzij Grozde, da Bog ohrani našo domovino varno, enotno in polno vere.
