Molitev pravičnega
»Bil sem mlad, tudi postaral sem se, vendar nisem videl, da bi bil pravični zapuščen in bi njegov zarod prosil kruha« (Ps 37,25).
Tomaž More, ki je živel v 16. stoletju, je bil prodoren pravnik, literat in humanist. Bil je tako moralen, njegove sodbe pa tako razumne, da ga je kralj Henrik VIII. imenoval za svojega prvega in najožjega svetovalca. Ni bilo stvari, v kateri ga ne bi vprašal za mnenje in Morova prisotnost na angleškem dvoru je bila nepogrešljiva.
Tudi zasebno je bil More človek globoke vere, ki se je dosledno držal evangeljskih načel. S svojo družino in osebjem (skupaj jih je bilo več kot sto) je živel vsakodnevno in predano molitveno življenje. Brali so Sveto pismo in se o njem pogovarjali, se postili in obiskovali bližnjo cerkev. Poleg tega se je še sam umikal v poglobljeno molitev, pod oblačilom pa nosil spokorniško srajco. Vsak dan je pri svojem delu in zasebnem življenju živel v globoki povezanosti in predanosti Kristusu.
Leta 1528 je Anglijo napadla epidemija mrzlice. Šlo je za hitro in zelo nalezljivo bolezen, pri kateri je večina bolnikov v nekaj dneh umrla. Takrat je zbolela tudi Morova najstarejša hči Margaret, ki je bila njegov najljubši otrok. Margaret je bila edina od njegovih otrok, ki je bila tako izobražena, da je bila očetova enakovredna sogovornica; edina je vedela, da nosi spokorniško srajco. Bila sta najtesneje povezana. Ko je zbolela in ji je grozilo, da bo umrla, je Mora to zelo prizadelo.
Takrat se je More umaknil v zasebno kapelo na posestvu in molil kot še nikoli v življenju. Vse svoje molitve, vso svojo dotedanjo spokornost in predanost Bogu je zastavil za življenje ljubljene hčere. Biografinja Marie-Claire Phélippeau piše: Margaret je že medlela na postelji, tako da so zdravniki in vsi navzoči obupali nad njeno ozdravitvijo in jo imeli za izgubljeno. Toda ne njen oče. Izjemno prizadet je, neutrudno in skrajno poglobljeno, moleč k Bogu, skušal dobiti zdravilo zanjo.
Tedaj mu je na lepem prišlo na misel, da bi bil klistir edino, kar bi ji lahko pomagalo. V misli, ki je tako nenadno šla skozenj, je vstal in to povedal zdravnikom. Ti so takoj priznali, da je to res najboljša pomoč, in se močno čudili, da se tega niso spomnili že prej. Klistir so ji dali med spanjem, saj je ni bilo nikakor moč prebuditi. In tudi potem, ko je bila zdeva opravljena in je bila povsem budna, so bila na njej vidna jasna Božja znamenja (gotovi znaki smrti), a je v nasprotju z vsemi pričakovanji ozdravela in se nazadnje povrnila v popolno zdravje. To so pripisali gorečim molitvam njenega očeta, ki je oznanil svojo zaobljubo – da se ne bo nikoli več mešal v posvetne stvari, če se bo Bog njene hčere tokrat usmilil.
V Svetem pismu na mnogih mestih beremo, koliko pripomore goreča molitev pravičnega, kako Bog uslišuje nedolžne in kako se molitev iskrenega pred Njim dviga kot vonj kadila. Bog ima poseben posluh za ljudi, ki ga iskreno ljubijo in živijo življenje polno kreposti. Za vse te velja, da Bog svoje uho nagne k njim, ko ga kličejo ob dnevih stiske in jih reši, ko so slabotni.
Božja pomoč se v takih skrajnih in težkih trenutkih pokaže na različne načine. Največkrat se Bog ljudi dotakne tako, da jim podari ali vrne notranjo moč, tolažbo, (za)upanje in vero. Božji dotik pa gre včasih celo tako daleč, da v življenja ljudi poseže v nenavadnih prebliskih misli ali spoznanj, konkretnih rešitev ali hipnih drugačnih razpletih okoliščin. More ni bil mistik, vse življenje pa je bil tako zvest in pravičen Božji služabnik, da ga je Bog v trenutku velike stiske nagradil s povsem konkretno rešitvijo. V svoji uglašenosti Nanj jo je bil More zmožen slišati in ji zaupati.
Naj nas v mescu molitve rožnega venca nagovori iskrena preprostost tega velikega in obenem ponižnega moža. Naj nam navdihne voljo in moč, da ga posnemamo v enaki veri, gorečnosti in predani molitvi.
