Biti duhovnik
V življenju fanta, ki se odloči za duhovnika, pride trenutek, ko klic postane življenjska odločitev, duhovništvo pa občuti kot svoje življenjsko poslanstvo. Pri nekaterih je ta klic prisoten od otroštva, pri drugih se pojavi kasneje. Lahko se zgodi nenadoma, lahko ob kateri od življenjskih preizkušenj ali pa po dolgem iskanju v težko »prigaranem« notranjem spoznanju. Ko ta klic postane prevladujoča življenjska izbira ter začetno navdušenje preide v zrelo duhovno hrepenenje po Bogu, se zgodi odločitev za duhovniški poklic.
Napredovanje v veri ali duhovno oblikovanje, ki se dogaja v času študija, je poleg pridobivanja znanja globoko notranje dogajanje. V njem vsak bodoči duhovnik išče svojo povezanost z Bogom, trdnost v svoji odločitvi, življenjsko držo in način, s katerim bo opravljal svoje poslanstvo. Res je, da duhovniška drža predvideva gradnjo duhovnih stebrov, kot jih imenuje sveti Janez Lestvičnik, kot je čistost, ponižnost, post, uboštvo, zmernost. Res je, da zajema predrugačenje in odpoved načinu življenja, na kakršnega se pripravljajo naprimer bodoči zakonci, vendar je to zorenje in vedno močnejši stik z Bogom tako izrazito, da duhovništvo ni več občuteno le kot služenje, temveč kot vir pristnega veselja in izpolnitve.
Duhovništvo zajema veliko svetlih trenutkov. Gre za tiste trenutke, ko duhovnik občuti posebno izpolnitev v svojem poslanstvu in ki so navzven nevidni. Kot mati, ki se trudi s kuho kosila in z zadovoljstvom opazuje svojo družino, ki jo je s svojo jedjo nasitila in razveselila, se duhovnik veseli ob oltarju – mizi gostije, ko povzdigne belo hostijo in povzdigne kelih z rešilno krvjo. Takrat ve, da se po njegovih rokah, ki jih je podaril Kristusu, na ljudi v cerkvi zlije morje milosti. Takrat ve, da je ta Božji čudež mogoč samo v zvestobi in vztrajnosti njegovi človeški odločitvi za podaritev Bogu. To tej odločitvi vedno znova podarja smisel, vrednost in notranjo moč.
Prav tako se duhovnik čuti izpolnjenega, ko blagoslavlja, podeljuje zakramente, tolaži bolne in umirajoče, spodbuja mlade, izgubljene, iščoče ali prosi za odpuščanje grehov. Mnogo ran, grehov in trpljenja župljanov jemlje nase, se jih trudi nositi kot svoje in jih kot duhovnik v molitvi polaga pred Boga. Včasih se mora pod težo teh »bremen« tudi umakniti na samo. Tako kot se je Jezus umaknil v samoto – ne da bi bežal od ljudi, temveč da bi v tihoti tega umika vse težko in boleče nesel pred Boga – tako se tudi duhovnik umakne v samotno molitev, v prazno cerkev ali tihoto narave, da bi v tej oddaljenosti zmogel biti ljudem še bliže.
Za nekatere duhovnike duhovništvo lahko postane tudi breme. Gre za osebne dejavnike, dogodke ali težke trenutke, ki so jih doživeli na svoji duhovniški poti, za nerazumevanje, notranje dvome ali pa način življenja in osamljenost, ki ji je duhovnik lahko podvržen. Ti duhovniki potrebujejo razumevanje, oporo ter veliko molitve. Prav v molitvi, ki jo župljani podarijo svojim duhovnikom, je velika moč, ki pomaga duhovnikom, da prebrodijo težke trenutke – drobne, trenutne ali pa globoke in bolj boleče. Župljani so vedno povabljeni, da molijo za svoje duhovnike in za nove duhovne poklice, za zvestobo poklicanih ter moč, da duhovniki po vzoru Kristusa kar najbolje opravljajo svoje poslanstvo.
Naj nas bližajoči se praznik sv. Petra in Pavla (29. junij), ko bodo posvečeni naši letošnji novomašniki, nagovori k prav taki molitvi.
