Najsvetlejše jutro
Ko so Janeza od Križa, pobožnega karmeličana, leta 1577 zaradi razprtij zaprli, ni pričakoval, da ga bodo dali v zaporniško celico, podobno grobnici. Prostor je bil resnično tesen in temačen. Pozimi je bil tako ledeno mrzel in poleti neznosno zadušljiv, da je v njem komaj mogel preživeti. Samo pod stropom se je nahajala ena sama ozka lina, skozi katero je opoldne prišlo nekaj svetlobe.
V tistem prostoru in takšnih razmerah, polnih telesnega in duhovnega trpljenja, je Janez od Križa imel na razpolago dvoje – obupati ali pa se kljub okoliščinam v popolni predanosti zaupati Bogu. Zgodilo se je slednje. Že tako poduhovljeni karmeličan je prav v »grobnici« in največjem dnu svojega bivanja popolnoma razprl svojo dušo in doživel mistično združitev z Bogom. Bog se mu je razodel kot Svetloba, ki ga je prežarila, in kot Modrost, ki mu je vdihnila temeljna duhovna spoznanja. Kasneje jih je s veliko natančnostjo opisal v delu Temna noč duše. Bog se mu je najbolj odkrito dal spoznati v temi, umiku in najhujšem trpljenju njegovega življenja.
Zdi se, kot bi Bog stoletja po Jezusovi smrti v Janezu od Križa »ponovil« razmere trpljenja, teme in groba, v kakršne pahne izbrance, po katerih želi dovršiti svoja največja dejanja. Kot bi vse veliko, temeljno in resnično nekaj vredno potrebovalo umik, izbrano temo in skrbno odmerjeno trpljenje, da človeštvu lahko prinese premik in odrešenje. Kaj se je dogajalo za zavaljeno skalo v grobu, v katerega je bil položen Jezus? Kaj se je dogajalo v urah in dnevu po Jezusovi smrti, ko je po križanju vse utihnilo in se je zdelo, da je vse izgubljeno?
Človek nima umevanja, da bi lahko razumel, kaj pomeni premagati smrt. A v popolni tihoti in najglobljem umiku so se v skrivnosti Jezusovega groba začele premikati duhovne meje. Jezusova predanost, njegova enost z Bogom, njuna mistična združenost je bila tako popolna, da je duhovna svetloba te popolnosti in vsega darovanega trpljenja imela moč zlomiti smrt. Šla je preko dotedanjih mej duhovnega sveta in jih na novo opredelila; iz neodrešenih bitij smo postali osvobojeni, iz obsojenih povzdignjeni v Božje dediče. Prvič po stvarjenju sveta je Bog tako globoko posegel v svoje stvarstvo in se po Sinu sklonil prav do vsakega človeka. Zaradi moči Jezusovega dejanja in skrivnostne moči njegovega trpljenja je velikonočno jutro postalo najsvetlejše jutro v zgodovini stvarjenja. Luč je našla temo in jo prežarila s sabo.
Jezus pa se s svojim odrešenjem in svojimi vstajenjskimi darovi ni dotaknil samo tistih, ki so kakor sveti Janez od Križa najbolj verni, najbolj popolni, predani in mistični. Jezus je bil v svojem trpljenju in bolečini predvsem pri vseh tistih neopaženih, duhovno šibkih, grešnih ali trpečih, ki ga najbolj potrebujejo. Mnogo je ljudi, ki živijo brez upanja in ki jih teži skriti greh. V têmi svojega življenja ne zmorejo verjeti, da bi bilo kdaj lahko drugače. Mnogo jih živi v pomanjkanju, s katerim s težavo shajajo; brez ljubezni, opore in v boleči osamljenosti. Mnogi polni nesmisla trpijo v zlorabah, bolečih odnosih, vsakovrstnih boleznih, skušnjavah in na stranpoteh.
Jezus je želel vstopiti v prav vsako takšno têmo in vsako takšno bolečino spoznati. V polnosti jo je želel nositi kot svojo lastno in vanjo prinesti vstajenjsko odrešujočo moč. Dogajanje onkraj skale Jezusovega groba in zapisi mistikov, ki so prek svojega trpljenja v drobcih doživeli Boga, pričajo prav o tem, da ni tême, v katero Bog s svojo Svetlobo ne bi mogel vstopiti, da ni skale življenja, ki je ne bi mogel premakniti, in da ni trpljenja človeka, iz katerega ne bi mogel ustvariti blagoslova za mnoge. Svetloba najsvetlejšega velikonočnega jutra je bila podarjena vsakemu človeku, vsem nam je podarjena za vedno.
